Idejna zasnova stanovanjske gradnje na območju vrtač v Logatcu

Magistrsko delo obravnava problematiko zasipavanja vrtač za namen gradnje, s čimer se trajno degradira kraško naravno krajino. Vrtače niso zgolj del naravne, ampak tudi del kulturne krajine zaradi antropogenih dejavnosti v preteklosti. V kraškem svetu je ta naravna oblika predstavljala vir preživetja. S tehnološkim razvojem in mehanizacijo so vrtače za sodobnega človeka postale le ovira. V bližini naselij so postale priročna odlagališča odpadkov, ali pa smo jih za namene gradnje enostavno izbrisali. Na območju obravnavanega naselja Martinj Hrib v Logatcu so za namen gradnje zasuli več kot 100 vrtač. Danes o kraški krajini priča le še nekaj ohranjenih vrtač. Kljub specifični in ambientalno pestri pokrajini, ki bi lahko soustvarjala prepoznavno prostorsko identiteto naselja, se na območju v zadnjih desetletjih pojavlja zgolj generična gradnja enodružinskih hiš. Predlagana arhitekturna rešitev v prostor umešča nove večstanovanjske objekte, ki se subtilno vpenjajo v okoliško stavbno tkivo ter hkrati ohranjajo naravno krajino z vrtačami. V kontekstu novega posega vrtače niso več ovira, temveč predstavljajo prostorske poudarke, okoli katerih se oblikuje javni prostor dostopen lokalnemu prebivalstvu celotnega naselja. Na ta način se v izrazito individualističnem naselju vzpostavlja občutek skupnosti.