Vloga arhitekta v samoorganiziranih prostorih : študije primerov iz Aten

V urbanih okoljih prihaja do napetosti med institucionalnimi pristopi k oblikovanju prostora in samoniklimi skupnostmi, ki si prizadevajo za večjo avtonomijo in vključujoče oblike delovanja. V formalnem kontekstu je arhitektova vloga jasno opredeljena in določena z odgovornostmi, medtem ko je znotraj samoorganiziranih prostorov manj. Delo preučuje delovanje teh prostorov v Atenah in raziskuje njihove prakse, dinamike in mehanizme delovanja.

V prvem, teoretičnem delu je izpostavljen pomen preučevanja samoupravnih prostorov, pri čemer so pregledane urbane tendence, vprašanja narave bivanja v mestu ter korelacija med razvojem mesta in razvojem samoorganizacije, v Atenah izražene skozi nezakonite zasedbe stavb. Ti prostori temeljijo na horizontalnem upravljanju in so izven formalnega sistema, zato se vloga arhitekta obravnava skozi primere praks, ki jo prepoznajo v drugačnem načinu delovanja.

V drugem, analitičnem delu je najprej skozi prostorske analize preučevana množičnost zasedb kot celota, ki kasneje preide v analizo posameznih primerov, izvedeno z uporabo terenske raziskave. Na podlagi zbranih podatkov je oblikovan predlog, v katerem so sistematično povzete ugotovitve izvedenih analiz, hkrati pa se razkriva vloga arhitekta v samoorganiziranih prostorih.

Cilj zaključnega dela je nasloviti uveljavljeno vlogo arhitekta v družbi in določiti, kakšen premik v njenem dojemanju je potreben v kontekstu prostorov samoorganizacije, hkrati pa pokazati, da arhitekt še vedno lahko konstruktivno deluje v prostoru, tudi mimo konvencionalnih praks 21. stoletja.