Prispevek k teoretski obravnavi atmosfere v arhitekturi

Atmosfera v arhitekturi je posebej izmuzljiv pojem. Običajno se jo razume in opisuje kot nekaj jeziku nedosegljivega, nekaj, o čemer ni mogoče zares govoriti in česar nikoli ne moremo popolnoma razumeti. Poleg tega se atmosfero razume kot nekaj, kar sodobna tehnologija izključuje in kar je torej v sodobnem svetu arhitekture v veliki meri izgubljeno. Povezuje se jo s t. i. tradicionalnimi vrednotami arhitekture in poudarja, da sodobni, digitalizirani svet možnost atmosfere izključuje. Magistrska naloga zagovarja nasprotno stališče. Povzamemo ga lahko v dveh točkah. Prvič, atmosfera je eden ključnih pojmov v arhitekturi in za arhitekturo, in kot takšen zahteva tudi teoretsko obravnavo. Drugič, atmosfera tudi danes, v svetu digitalne tehnologije, ostaja osrednji arhitekturni pojem. Z razvojem informacijske tehnologije, računalnikov in raznih oblik umetne inteligence v zadnjih desetletjih, smo prispeli do pogojev sveta, ki temeljijo na digitalni izkušnji. Tako smo postavljeni v situacijo, ki zahteva premislek različnih vidikov arhitekture, in eden od teh je tudi vidik atmosfere. V nalogi zato skušamo zarisati pomen tega pojma za arhitekturo danes. Natančneje, skušamo najti besede, ideje in koncepte, s katerimi lahko mislimo atmosfero v arhitekturi danes. Naš cilj je zarisati razumevanje atmosfere, ki vključuje današnje pogoje sveta, tako pa graditi trdno podlago za nadaljnje razumevanje tega »problematičnega« in hkrati ključnega arhitekturnega pojma.