Idejna zasnova prenove in aktivacije utrdbe Goražda v Boki Kotorski

Tema magistrske naloge je avstro-ogrska fortifikacijska arhitektura v okolici Boke Kotorske v Črni gori s poudarkom na problematiki njene zanemarjenosti. Ta fortifikacijski sistem, nekoč zelo pomemben in skrbno načrtovan, je danes skoraj povsem pozabljen s strani državnih organov. Z izjemo manjšega števila utrdb, ki so bile revitalizirane, preostale počasi izginjajo in so prepuščene pozabi.

Po analizi stanja vseh teh utrdb in poskusu odgovora na vprašanji, kaj je utrdba in kateri so njeni osnovni elementi, sem fokus naloge usmeril k utrdbi in specifičnemu pristopu k njeni revitalizaciji. Zapuščenost in praznina utrdbe Goražda ustvarjata sproščujoče okolje. Prav ta odsotnost civilizacije pa je na nek način ohranila to utrdbo do danes. Zato mora biti vsako poseganje v Goraždi, v čast njeni zgodovini in namenjeno ohranjanju, zato pa minimalno in trajno odgovorno, da bi se ohranili vsi njeni sloji.

Da bi utrdba ostala nedotaknjena, ohranjena in mirna, se je porodila ideja o gradnji novega objekta v njeni bližini, ki bi bil konceptualno njeno popolno nasprotje. Glede na to, da sama lokacija utrdbe s svojimi pogledi, ambientom in tišino narekuje terapevtski program, sem zasnoval gradnjo zen-centra prav na tem mestu, kjer se srečujejo gore in morje, kjer Goražda predstavlja goro, prostor tišine in osame, novi objekt pa morje, torej prostor zbiranja.

Igra kontrasta med tema dvema objektoma, v smislu materialnosti, oblike in namena, se ponavlja tudi znotraj same utrdbe, kjer so novi sanacijski elementi skrbno umeščeni, da oblikujejo pot skozi utrdbo in vzpostavijo popolno harmonijo med starim in novim.

Tako novi paviljonski objekt kot tudi sanacijski posegi so izvedeni povsem reverzibilno, z namenom dodatnega poudarka na pomenu utrdbe in njene naravne okolice.