Arhitektura kot jezik in jezik v arhitekturi

Naloga se osredotoča na povezave med arhitekturo in jezikom, ki jih obravnava v obliki dveh tematskih sklopov – arhitekture kot jezika in jezika v arhitekturi. Poudarja pomen konceptov arhitekture kot jezika in ohranjanje ter razvijanje arhitekturi lastnega jezika kot orodja, ki arhitektu omogoča, da se v javnih razpravah postavi za interese svoje stroke. Kar pa je danes, v obdobju arhitekturne krize pomena in jezika, nujno.

Pomembnost povezave med arhitekturo in jezikom so prepoznali že postmodernisti, vendar so se v svojem razvijanju znašli v nekaterih slepih ulicah. Za slednje naloga ugotovi, da so se v redefinirani obliki prenesle v sedanjost. Naloga se najprej posveti kronološkemu pregledu razumevanja arhitekture kot jezika, da bi dokazala produktivnost obravnavanega vprašanja za arhitekturno teorijo in prakso. Obširneje predstavi glavno kritiko vprašanja arhitekture kot jezika, ki je kritika arhitekturne semiotike, ter izpostavlja semantično metodo analize kot produktivnejši način iskanja pomena v arhitekturi. Trenutno arhitekturno krizo pomena naloga povezuje z ekonomskimi motivi naročnikov in investitorjev. Sistem jezika v arhitekturi naloga predstavlja kot sestavljenega iz vizualnega jezika in kritičnih razprav, ki jih deli na zaprt in skupni jezik. Slednji, ki si ga arhitekturna stroka deli z javnostjo, vidno postaja vse manj lasten arhitektom in vse bolj podvržen tržni logiki.

Naloga izpostavlja, da je treba za ohranjanje arhitekture kot avtonomne miselne prakse, ki je tudi umetnost, ponovno zahtevati uporabo arhitekturi lastnega jezika tudi v javnih razpravah.