Politike pohištva

Pohištvo nima zgolj funkcionalne in estetske vloge, temveč odraža tudi
politične strukture, ideologije, družbene vrednote ter vpliva na javno
percepcijo. Kot arhitektura malega merila soustvarja notranjo prostorsko
izkušnjo, v družbeni, kolektivni arhitekturi in javnem prostoru pa pogosto
prevzema tudi simbolno vlogo, gradi kolektivni spomin ter deluje kot medij
mehke moči. Arhitekt lahko z uporabo lastne socialne imaginacije – s
povezovanjem osebnih izkušenj s širšimi družbenimi konteksti in
strukturami – aktivno razmišlja o alternativnih družbenih ureditvah in vizijah.
Skozi arhitekturno produkcijo (ali namerno odsotnostjo le-te), arhitekt izraža
lastno pozicijo napram družbi ter ima moč vplivati na obstoječo družbeno
realnost. To lahko počne v vseh merilih. Predmet naslavlja soodvisnost
arhitekturnega in notranjega oblikovanja, obravnava družbeno-normativni
pomen in političnost notranjega prostora ter prevprašuje vlogo in moč
pohištva, kot političnega orodja. Skozi analizo zgodovinskih in sodobnih
primerov raziskuje, kako se notranji prostor uporablja kot orodje nadzora,
izključevanja ali emancipacije, ter ali reproducira obstoječe družbene norme
ali ponuja možnosti za alternativo. Poseben poudarek je namenjen vlogi
arhitektov pri snovanju notranjega prostora ter vplivu teh procesov na širše
družbene in politične strukture ter okolje.

Jacques Tati, Playtime, 1967