Bioklimatska arhitektura

Bioklimatska arhitektura je zasnova stavb, ki temelji na vključevanju naravnih
danosti na lokaciji, s ciljem zagotavljanja bivalnega ugodja. Bioklimatska
stavba se z veliko mero občutljivosti vključuje v naravno okolje, ne da bi ga
degradirala. Cilj predmeta je uvajanje načel trajnostnega razvoja v besednjak
sodobnega arhitekta (bioklimatska, ekološka, trajnostna in energijsko
učinkovita stavba). Študent bo spoznal nova merila in graditeljske sisteme, ki
zagotavljajo optimalno bivalno ugodje, hkrati pa zmanjšujejo rabo energije,
surovinskih virov, ustvarjanje gradbenih odpadkov itd. Nadalje bo spoznal
ekološke načine gradnje in koncepte ekoloških, pasivnih, nizkoenergijskih,
energijsko neodvisnih, električno avtonomnih in skoraj nič-energijskih stavb
in s koncepti upoštevanja naravnih danosti (orientacija, smer vetra, zelenje,
razmerja med stavbami…), vključevanjem dnevne svetlobe in dobitkov
sončnega obsevanja ter aktivno izrabo sončne energije v zasnovo stavb.
Skozi referenčne primere bo spoznal, da je soglasje stavbe z naravnim
okoljem, ki je bilo glavno vodilo skozi zgodovino gradnje, tudi smer napredka
v prihodnosti.

Bosco Verticale, Stefano Boeri, 2014