Učinki prividov : arhitekturno-konservatorski pristopi k ruševinam

Magistrsko delo z naslovom Učinki prividov : arhitekturno-konservatorski pristopi k ruševinam se v širšem smislu posveča raziskovanju spreminjanja človekovega odnosa do prostora skozi zgodovino z namenom jasnejšega razumevanja procesa, ki je privedel do današnjega porušenega ravnovesja med primarno in sekundarno naravo. Proces v prvi fazi spremljamo s pregledom nekaterih idej s področja metafizike, filozofije in znanosti, s katerimi je človeštvo poskušalo opredeliti svoj odnos do prostora. V drugi fazi proces človekove odtujitve od primarne narave analiziramo s pregledom spreminjanja prostora samega, pri čemer je prostor razumljen kot družbeni prostor. Rdeča nit pri tem je delo francoskega filozofa Henrija Lefebvra z naslovom Produkcija prostora.

V luči sedanjih polemik glede v potrošnjo usmerjene družbe in njenih uničujočih vplivov na okolje je namen magistrskega dela pokazati na nekatera stanja v prostoru, ki bi s svojimi učinki na subjekt morda lahko pomenila izhodišče za snovanje novega načina življenja (in s tem družbenega prostora). Ta bi si prizadeval za vzpostavitev novega, pozitivnejšega odnosa človeka do primarne narave. Poimenovanje magistrskega dela s terminom »učinki prividov« se nanaša prav na takšna stanja, ki pri subjektu vzbujajo domišljijo in s katerim Lefebvre (2013, str. 224) med drugim poimenuje učinek pokrajine na subjekt, ki jo opazuje. Takšno moč nad subjektom imajo tudi arhitekturne ruševine.

Kako bi tovrstni učinki arhitekturnih ruševin in primarne narave (kot enotnega ekosistema) lahko vplivali na oblikovanje tako novega arhitekturno-konservatorskega pristopa k ruševinam kot nekega novega družbenega prostora, si v magistrskem delu prizadevamo orisati na primeru ruševine nekdanjega dvorca Haasberg na Planinskem polju. Pri tem se ob predhodno pridobljenem vpogledu človekovega odnosa do prostora skozi zgodovino, v definiranju tega novega pristopa, magistrsko delo naslanja tudi na nekatere sodobne ideje spekulativnega realizma in k objektom orientirane ontologije. Branje tovrstnih del je v procesu snovanja vplivalo predvsem na razmišljanja o morebitnih novih arhitekturnih elementih, ki ne bi bili več nujno namenjeni zgolj človeku in o vlogi arhitekturno-konservatorskih pristopov k ruševinam v prihodnosti.