Svetloba, tema, eksistenca

V magistrski nalogi je obravnavano zapuščeno, nedokončano zaklonišče pri vasi Javor na jugovzhodnem delu ljubljanske občine, ki je nastalo tik po 2. svetovni vojni. Raziskava obsega pregled zgodovine, uporabe in pomena podzemnih bivališč za človeštvo, pri čemer so se skozi proces formirala pomembna eksistencialna vprašanja, povezana s prvinskim dojemanjem arhitekture in prostora. Razmišljanja o prostoru izbranega zaklonišča so spremljala dela v različnih tehnikah, od risb, načrtov, grafik in modelov, ki so kot konstrukt raziskave vzporedno nastajala ne zgolj načrtno, ampak primarno instinktivno, kakršno je v osnovi tudi človekovo zaznavanje prostora. Skozi nalogo je tako predstavljen uvid v osebni proces obravnave intrigantnih prostorskih posebnosti in preizpraševanje o nevsakdanjih objektih infrastrukture kot arhitekture in obratno.

Raziskava z naborom del kot izraznih sredstev skuša vzbujati drugačno in neustaljeno percepcijo specifičnih prostorov in arhitekture, kot je obravnavan primer zaklonišča, in nagovarjati z vprašanji o pomenu svetlobe, sence in teme v arhitekturi ter poudarjati njihov eksistencialni pomen za človeka in njegovo dojemanje prostora.