Prostor izključitve kot arhitektura možnosti : idejna zasnova prenove Strokovnega centra Logatec

Namestitev otroka ali mladostnika v Strokovni center močno zaznamuje njegovo življenje in družinsko dinamiko. Predstavlja prelomnico v razvoju; vejo neorganskega odraščanja. Selitev večinoma ni prostovoljna, ločitev od družine in domačega okolja pa velikokrat težka. Otroku sporoča, da je drugačen in družbeno nezaželen. Starši se soočajo z občutki sramote; otrokovo vedenje razumejo kot javni dokaz, da jim ga ni uspeli vzgojiti v skladu z normami in vrednotami družbe. Pred skupnostjo odvzem večinoma prikrivajo, saj okolje oddajo v zavod obravnava kot zasluženo kazen, otroke pa kot tuje in deviantne.

Stigma pomembno vpliva na dostop do psihosocialne podpore in pomoči, zmanjšuje kvaliteto in pravočasnost oskrbe ter ovira iskanje pomoči. V nalogi se zato z obravnavo Strokovnega centra Logatec sprašujem, kako prostori oskrbe in njihova umeščenost vplivajo na skupnost in njeno razumevanje infrastrukture pomoči in tistih članov v skupnosti, ki jo nujno potrebujejo.

Na lokaciji zavoda raziskujem nove oblike strokovnega centra, ki temeljijo na deinstitucionaliziranem kolektivnem bivanju, skupnostnih službah in vpetosti v lastno okolje. Zanima me, na kakšen način lahko arhitektura s spremembo tipologije, organizacije in zasnove odpira enakopravno in vključeno bivanje v skupnosti. V okviru preobrazbe z umestitvijo javnega prostora v samo središče stigmatiziranega območja, na novo osmišljam pomen tako javnega prostora kot tudi prostora oskrbe. Območje centra tako postane iz prostora izključenih generator skupnosti in javnega, postane mesto samo.