(Ne)viden prostor : idejna zasnova prenove Centra IRIS za slepe in slabovidne v Ljubljani

V magistrskem delu obravnavam območje Centra IRIS – Centra za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne v Ljubljani. Stavbno tkivo na območju je potrebno prenove, saj zaradi dotrajanosti predstavlja nevarnost za uporabnike in obiskovalce. Stara stavba je pod kulturno zaščito in je del historičnega tkiva vil na območju Mirja, ki ga je potrebno ohranjati. Novejši objekt pa je delo Božidarja Gvardjančiča in je tipičen primer modernistične arhitekture. Obe stavbi ovrednotim kot pomembni arhitekturi, ju ohranim in prenovim. Obstoječa vsebina Centra IRIS je programsko ločena na dva dela, bivalni in izobraževalni del. Vendar pa so se zaradi prostorske stiske in reorganizacije programa vsebine začele prepletati. V zadnjih letih Center IRIS ni le ustanova namenjena slepim in slabovidnim otrokom, ampak tudi otrokom z drugimi težavami v razvoju. Razlog za manjše število slepih in slabovidnih otrok je, da se vse večje število staršev odloča za inkluzijo. Kljub temu nekateri otroci ob vključitvi v redne šole nazadujejo, zato so ustanove kot je obravnavana, zaenkrat še nujno potrebne. Zaradi novih vsebin je za nadaljnji razvoj ustanove potrebna prenova in reorganizacija programa v starih objektih ter zasnova novih prostorov. Snovanje novega objekta temelji na potrebah uporabnikov. Zato je pri načrtovanju poudarek na preprosti orientaciji v prostoru, ki temelji na zaznavanju prostora z vsemi čuti. Težnja po ravnovesju med obstoječim tkivom in novo zasnovo je eno glavnih vodil skozi celotno nalogo, s katero želim ustvariti kvalitetno arhitekturno rešitev.