Na pragu smrti : idejna zasnova hospica na območju nekdanje Mestne onkološke bolnišnice v Ljubljani

Paliativna oskrba, torej lajšanje simptomov terminalnih bolnikov in fizičnega, duhovnega ali psihičnega trpljenja, je bolnikova temeljna pravica. V Sloveniji še vedno nimamo sistemsko urejene paliativne oskrbe, še posebno pomanjkljiva pa je na ravni hospicev, ki so v tujini ena najbolj uveljavljenih in celovitih oblik spremljanja umirajočih in nudenja podpore njihovim svojcem. Trenutne kapacitete edinega hospica pri nas ne morejo ustrezno odgovoriti na naraščajoče potrebe po celostni obravnavi umirajočih.

Magistrska naloga se loteva vprašanja zasnove hospica, ki bi lahko naslovil tamanko. Pri projektu izhajam iz lastne izkušnje s smrtjo očeta in bivanjem v bolniški sobi na Ulici stare pravde v otroštvu in prevprašujem možne oblike kolektivnega bivanja znotraj institucije. Sprašujem se, kako skozi oblikovanje prostora prisluhniti fizičnim, psihosocialnim in duhovnim potrebam umirajočih in njihovih svojcev. Hospic umestim v urbano okolje in tako povezujem njegove uporabnike z okolico in obratno; hospic postane del mestnega tkiva, raznolikost ambientov in njihov preplet tako znotraj stavbe kot na vrtu pa omogoča različne načine rabe vsem njegovim uporabnikom.

Naloga odpira predvsem nova vprašanja, in sicer: Kako oblikovati hospic, da zagotavlja zasebnost umirajočim in je hkrati odprt javnosti? Kdaj je hospic prevelik? Kako organizirati bivalne enote, da zadostijo potrebam umirajočih in njihovih svojcev obenem? V kakšni stavbi si želim umreti? Kakšen naj bo hospic, da ni niti bolnišnica niti dom in je hkrati oboje? Kam umestiti hospic, da njegovi prebivalci- ki še živijo! – niso odrezani od sveta?