Izročilo tihe vztrajnosti : idejna zasnova prenove samostana sv. Onofrija na Krogu

Odtujenost sodobnega človeka se kaže v njegovi nezmožnosti vztrajanja pri stvareh. Premišljene in tihe principe “starega človeka,” ki je znal prisluhniti sebi, zemlji in ljudem, so zamenjale hitre rešitve, ki naše kraje spreminjajo v prostor generičnih podob, privlačnih le še za fotoaparate turistov. Ob obali danes ni več prostora, ki bi docela utišal hrup in našo pozornost usmeril v pristno doživljanje “kot nekoč.” V zaledju priobalnega vrveža še najdemo posamezne fragmente prostorov, ki nosijo zapuščino tradicionalnega kmetijstva, starih obrti in atmosfer, ki nas morda še lahko ozdravijo brezčutja, vendar ti izginjajo.

Obalno zaledje čaka na pritok novih dejavnosti, vendar izključno tistih, ki jih tak prostor lahko prenese. Opuščen samostan sv. Onofrija na Krogu je edini samostan na slovenski obali, ki se je, za razliko od ostalih, ki so se navezovali na morje, kot ključno agrarno središče navezoval na zaledje. Z vpeljavo nove, drugačne javne vsebine, ki se ne podvaja s tistimi v mestu, se lahko preko samostana zaledje priključi na pretirano razvit priobalni pas. Samostan na Krogu postane vstopna točka v podeželje, kjer se aktivno raziskuje prostor zaledja, njegove vrednote in zapuščina.

V novem središču za spoznavanje prostora zaledja se s pomočjo umetnosti in oživljanja trajnostnih praks ohranjajo atmosfere tišine. Program manjšega merila se znotraj ruševine prilagaja letnim časom in različnim potrebam. Skozi bivanje, učenje in dobro prakso se vzpostavi model trajnostnega kreativnega procesa, ki je potreben za konkretno reševanje problema zamiranja zaledja. Tukaj se tradicionalne veščine nadgrajujejo z novim znanjem, nadaljujejo v potrebah novega časa in se lahko organizirano implementirajo v prakso tudi po ostalih istrskih vaseh.