Idejna zasnova oživitve območja Jakopičevega vrta in dela Emonske ceste v Ljubljani z arheološko, kulturno in univerzitetno vsebino

Skozi čas se v prostoru nalagajo plasti zgodovine, preko katerih lahko spoznavamo, kako so pred nami ljudje živeli, kakšni so bili razlogi za njihove odločitve in posege v prostor, razkrivajo pa nam tudi bistvene značilnosti prostora, njegove kvalitete ter pomanjkljivosti.

Prav zaradi kulturnega bogastva kraja, ki ni v sozvočju s svojo okolico, pa lahko zaradi prostorskih in drugih omejitev ter odsotnosti primernih vsebin velikokrat pride do postopnega propadanja takšnega mestnega predela.

Tu se soočimo z vprašanjem kako prepoznavati in ohranjati ter nadgrajevati kvalitete prostora in katere elemente moramo odstraniti ter jih nadomestiti z novimi, da bo mestni predel ponovno zaživel, se povezal s svojo okolico in s sojo vsebino ter ureditvijo omogočal povezave s sojo okolico in vplival na njen razvoj.

V magistrski nalogi obravnavam problem revitalizacije oziroma oživitve degradiranega območja v urbanem tkivu na območjju Jakopičevega vrta in Emonske ceste ter njune okolice na Mirju v bližini središča Ljubljane. Z odkrivanjem prostorskih in zgodovinskih plasti spoznavam specifično identiteto kraja, tako širse v merilu mesta in njegovih predelov, kot tudi ožje lokacije. Skozi teme, ki zaznamujejo obravnavano območje, skušam preko zgodovinskih in prostorskih analiz lokacijo ovrednotiti in v njej prepoznati pomanjkljivosti in priložnosti za njen razvoj.

V ospredju so teme, katerih kombinacija zaznamuje izbrano lokacijo, hkrati pa so to tudi teme, ki zadevajo širša vprašanja. Javni prostor v mestu; kakšnega in zakaj ga potrebujemo, kako naj bo povezan in komu naj bo namenjen? Kulturna dediščina; kako naj sledimo sodobnemu razvoju in vsakdanjemu živijenju z omejitvami in okvirji, ki nam jih varovanje dediščine določa ter kako lahko te omejitve presežemo in ustvarimo povezave s preteklostjo na način, da jo vključimo v vsakdanje življenje? Kako vključevati zelenje v mestu v snovanju prostora, ki bo kot stik z naravo in priložnost za sprostitev, neformalno druženje in druge spontane dogodke? In ne nazadaje, kako utrjevati status univerzitetnega mesta, kako zagotavljati univerzitetne prostore v središču mesta, ki so dovolj fleksibilni in odporni na programske spremembe in morebitne potrebe in zahteve v prihodnosti ter kako univerzo približati javnosti? 

Naloga skuša odgovoriti na ta vprašanja z posameznimi prostorskimi posegi, ki jih povezujejo poteze, ki so identitetne prvine izbrane lokacije. Območje naj bi tako dobilo novo prepoznavno podobo in urejena prostorska in vsebinska razmerja.

Zasnova javnega prostora sledi viziji prehodnosti in medsebojne povezanosti javnih površin z vnašanjem javnih vsebin. Z odstranjevanjem prostorskih ovir in z novimi povezavami vpostavljam na območju nove poti in dostope na do sedaj dokaj nedostopno območje Jakopičevega vrta. S temi posegi območje pridobi veliko javno površino, večinsko namenjenega parku, brez dosedanjih omejitev dostopa in z novimi potmi.

Tudi z nizanjem javnega programa ob in na ulici poskušam ustvariti pogoje za vračanje živijenja v ta predel, tudi s sočasnim urejanjem prometnega režima na območju, ki bi bil bolj prijazen do pešcev in kolesarjev. S to potezo skušam središče mesta tudi bolje povezati z njegovim zaledjem.

AIrheološki ostanki, ki zaznamujejo ta mestni predel, ne bi bili več razlog za njegovo stagnacijo, ampak bi z vzpostavitvijo kompleksa kulturnih vsebin pripomogli k negovemu razvvetu. Naloga predvideva celostno obravnavo arheoloških ostankov, ki bi bili zaščiteni, primerno predstavijeni in povezani na način, da obiskovalcu parka ali mimoidočim pomen Emone pri razvoju Ljubljane predstavijo medsebojna prostorska razmerja antičnih ostalin. Stavbam kulturne dediščine se določi nov primeren program in se jih skupaj s parkom poveze v enoten večplasten kulturni kompleks.

Zasnova parka se poleg vključevanja v druge programe približuje tudi kot odprt zelen prostor brez specifično določenega programa, drugi deli zelenega sistema na območju pa delujejo kot morfološki element za poudarjanje vsebine in sporočilnosti območja ter za povezovanje lokalne skupnosti preko vrtičkarstva in drugih dejavnosti.

Lokacija se povezuje tudi z območjem univerzitetnih vsebin in se navezuje na obstoječčo kulturno dediščino. Vzpostavlja prilagodljive prostore za delo, dvorane, prostore z javnim dostopom za predstavitev dela in vsebin, s čimer se univerza povezuje z mestom in z njegovimi prebivalci začenja dialog.