Hrana kot gradnik arhitekturne misli

Cilj magistrske naloge je raziskati, kako arhitektura presega svoje fizične meje ter ustvarja simbolne, senzorične in čustvene pomene. Z osrednjo hipotezo naloge predpostavljam, da arhitekturni proces, ki vzpostavlja te pomene, ne le odpira sistem od znotraj, ampak razkriva tudi potencial za preobrazbo in preseganje binarnih meja med subjektom in objektom ter telesom in prostorom. Hkrati presega materialnost in odkriva nove načine čutenja in razumevanja, kar omogoča nastanek koncepta odprte arhitekture, ki je osvobojena ustaljenih miselnih okvirov.

Teoretično delo se ukvarja z vprašanji, ki jih arhitektura in hrana skupaj postavljata v metaforičnem in abstraktnem smislu – o materiji, njeni preobrazbi, telesnosti, čutnosti, dematerializaciji ter abjektnosti. Pri tem hrano uporabljamo kot metaforo za raziskovanje teh tem v kontekstu arhitekture,vendar pa v nekaterih primerih hrano obravnavamo tudidobesedno. Na primer, pri konceptu abjekta je hrana kotkonkreten primer za preučevanje meja med notranjim inzunanjim ter med subjektom in objektom, ki lahko razširi našerazumevanje arhitekturnih prostorov.

V nalogi so trije koncepti. Prvi je surovo – kuhano – gnilo,ki raziskuje strukturne in simbolne vidike arhitekture.Osredotoča se na sestavljanje arhitekturnih elementov ternjihove odnose, ki ustvarjajo simbolne pomene. Drugikoncept, Proustove magdalenice, omogoča razumevanjeodnosa med subjektom in objektom na telesni in metafizičniravni. Pri tem arhitekturo dojema kot nosilko senzoričnih inčustvenih pomenov. Tretji koncept, abjekt, pa pomaga presečitradicionalne simbolne in čutne meje ter ustvariti nove oblikesubjektivnosti in razumevanja arhitekturnih prostorov.