Eksperiment srednjeveškega modernizma

Magistrska naloga izhaja iz razširjenega razumevanja modernizma v arhitekturi. Ne razume ga preprosto kot arhitekturno gibanje iz 20. stoletja, temveč kot trenutek (vsakokratnega) miselnega preloma v zgodovini arhitekture, ko se odpre možnost za drugačno razmišljanje in delovanje na področju arhitekture. Naloga zagovarja stališče, da so takšni prelomni trenutki za arhitekturo še posebej pomembni, da jih je vredno vzeti pod drobnogled. Takrat se je namreč v razvoju arhitekture zgodilo nekaj, iz česar se lahko učimo. Takšno razumevanje modernizma v arhitekturi nam tudi omogoča, da se v mišljenju sodobne arhitekture ne opiramo le na primere, ki izhajajo iz bližnje preteklosti, temveč si lahko pomagamo z dragocenimi izkušnjami razvoja kreativne prakse arhitekture, ki se odvija že stoletja ali celo tisočletja. Kot primer takšnega prelomnega trenutka v zgodovini bom predstavil trenutek, natančneje, obdobje, ko se vzpostavi gotska arhitektura. V ospredju obravnave bo tehnološki eksperiment konstruiranja, ki je omogočil prelom s tradicionalno masivno konstrukcijo v korist vitkemu skeletu. V tem vidim modernost gotske arhitekture. Ker v srednjem veku niso poznali računskih metod za določanje mehanske odpornosti stavbe, so se zanašali na intuicijo, pridobljeno skozi izkušnje sistematičnega testiranja konstrukcije in eksperimentiranja v merilu 1 : 1. Za takšno delovanje so bili ključni postopen razvoj konstrukcije, primerna zasnova stavbe, postopek gradnje, oblika arhitektovega delovanja in usklajenost vseh udeležencev/akterjev. Vse to in še več pa je, kot pokaže magistrska naloga, izjemnega pomena ne le za razumevanje zgodovine arhitekture, ampak tudi za razvoj sodobne arhitekturne prakse.