Drevesa rastejo, ljudje se srečamo : idejna zasnova prenove območja Britofa v vasi Povir

V magistrskem delu raziskujem ranljivost naših odnosov do narave, arhitekture in sočloveka. Ponotranjena antropocentrična etika pogosto reducira grajeno in negrajeno okolje iz mreže kompleksnih odnosov na zgolj funkcionalno ali ekonomsko vrednost. Kot prostor priložnosti, kjer so odtisi počasnejšega življenja še prisotni, sem izbrala Britof v Povirju – zaselek znotraj kraške vasi, bogate s tradicijo, kulturo in stavbno dediščino. Na majhni lokaciji stoji več osamljenih lupin, katerih materialnost je preživela svoj prvotni namen. S prenovo postanejo prostori srečevanja, učenja, sobivanja in skrbi, ki skupaj z uporabniki sooblikujejo kulturno krajino Krasa. Delo izhaja iz predpostavke, da je lepota arhitekture tako v njenem trajanju kot v njeni minljivosti; v tem paradoksu se razkriva kot ena izmed živečih možnosti, umeščenih v vsakdanje življenje.