Arhitekturni avt(omat)izem : idejna zasnova samooskrbovalnega centra za odrasle osebe z motnjami avtističnega spektra v Ljubljani

Avtizem se definira kot vseživljenjska razvojna motnja, ki prizadene možgane pri procesiranju informacij posameznika. Obstajajo različne stopnje težavnosti, ki definirajo t.i. spekter, ki oblikuje »motnje avtističnega spektra« (v nadaljevanju MAS). Pogosto se avtizem definira kot “epidemija 21. stoletja”, saj zaradi svoje kompleksnosti predstavlja enigmo v sodobni družbi. Ali avtizem še vedno predstavlja tabu temo v sodobni družbi?

Dejstvo je, da otroci z MAS enkrat postanejo odrasli. Ker avtizem predstavlja »nevidno« motnjo, so nekateri ljudje sposobni živeti »vsakdanje« življenje in biti skoraj samostojni, medtem, ko ostali potrebujejo doživljenjsko strokovno pomoč. Program usposabljanja, ki je namenjen osebam z MAS od 18. do 26. leta starosti, ponuja šest urni pouk, ki jih poskuša pripraviti na samostojno življenje. Zaradi prostorske stiske v izobraževalnem sistemu se osebe z MAS, po končanem šolskem dnevu vračajo nazaj domov k staršem, ki so njihovi skrbniki. Ali jim lahko slovenska arhitektura ponudi priložnost za samostojno življenje?

Učilnice osnovnih šol, ki so oblikovane za klasičen pouk, se uporabljajo za izvajanje prilagojenih programov brez predhodne prenove. Inkluzivna izobraževalna metoda je namenjena osebam z različnimi diagnozami in različnimi stopnjami težavnosti. Učilnice namenjene za šest urna predavanja uporabljajo osebe, ki imajo težave s koncentracijo in senzorno občutljivostjo. Ali lahko tudi neprimeren prostor predstavlja vzrok za tesnobo?

Ker je arhitektura namenjena vsem, predlagana tema poskuša najti rešitev pri oblikovanju »posebne« tipologije objekta, ki bi bil namenjen »posebnim« uporabnikom. Odraslim osebam z MAS daje priložnost za samostojno življenje. Poskuša vzpostaviti ravnovesje pri medsebojnih odnosih in interakcijah s širšo okolico. Magistrska naloga poskuša odgovoriti na vprašanje, ki si ga pogosto zastavljajo starši »odraslih otrok« z MAS – Аli bi sploh lahko živeli samostojno življenje, ko staršev ne bo več?