UMESTNOST UMEVANJA

Spoštovane, spoštovani,

že med študijem – prav tukaj, na tej fakulteti – sem si zastavljal vprašanje: Zakaj mora biti arhitektura ravno taka? Prek tega vprašanja sem začel dojemati, da arhitektura ni umetnost neomejene svobode.

Za razliko od avtonomnih umetniških praks, kjer ustvarjalec gradi lasten svet brez zunanjih pravil, smo arhitekti že od začetka vpeti v pogoje, zahteve, okoliščine. Za nas ustvarjanje ni le invencija – je predvsem odgovorno umevanje sveta in družbe.

Arhitektura, ki je po svoji naravi tehnična in  natančna, mora biti, kot zapiše Czesław Miłosz v eni od svojih poetičnih skic (Psiček ob cesti), sentimentalna, morda celo melodramatična. Mora spominjati na poezijo prostora – kar pogosto pozabljamo, odkar ji je družba naložila številne obveznosti. Tudi takšne, ki z njenim bistvom nimajo nobene zveze.

A prav v tem se skriva njena moč: arhitektura je umetnost oblikovanja v pogojih, kjer omejitve niso ovire, temveč izhodišča. Vsak projekt je rezultat sinteze prostora, potreb, konstrukcije in kulture.

Dovolite, da izpostavim štiri ključne plasti arhitekturnega mišljenja:

Prvič – kontekst. Umevati kontekst pomeni prisluhniti in razumeti.

Drugič – program. Pomeni vzpostaviti koncept, ki nosi obliko.

Tretjič – konstrukcija. Tehnika, gradnja, trajnost: vse to omejuje – a hkrati tudi oblikuje arhitekturo.

Četrtič – kultura. Vsaka arhitektura je izjava o vrednotah, odnosih, o tem, kaj šteje.

Zato smo arhitekti predvsem mediatorji – med družbo in prostorom, med preteklostjo in prihodnostjo, med idejo in materialom. Smo tisti, ki moramo znati poslušati – in odgovarjati.

Danes svetu ne primanjkuje omejitev – ekoloških, ekonomskih, političnih – nasprotno, teh je morda celo preveč. Ena najnevarnejših pa je, kot opozarja Drago Jančar v eseju Zakaj pisati, »gluhi čas« – čas, v katerem ustvarjalnost nima več družbene teže. Čas, v katerem  se zdi, da ustvarjalni izzivi – tudi arhitekturni – nikogar več ne zanimajo. Pogosto niti ustvarjalcev ne.

In vendar, živimo v času novih normalnosti, v času sodobnih babilonskih stolpov, ki rastejo iz raznolikih izzivov. Njihovi arhitekti pa govorijo različne jezike – in se pogosto sploh več ne razumejo.

V takšnem svetu lahko arhitektura, če ostane zvesta svojemu bistvu, še vedno odgovarja. Ne z glasnostjo spektakla, temveč s tišino smisla.

Arhitektura ni pobeg. Je vztrajnost. Ustvarjalnost, ki temelji na optimizmu – ne naivnem, temveč odpornem optimizmu. Na stanju zavesti, ki ne pristaja na dano, temveč vztraja pri boljših možnostih. Znova in znova.

Spoštovani,

razstava, ki ste jo pripravili, je izraz takšnega optimizma. Ne prikazuje avtonomne estetike, temveč raziskuje meje – in možnosti znotraj njih. Je umestnost umevanja – eden zadnjih izrazov poklicne pokončnosti.

Nedvomno je odraz prepričanja, da arhitektura ni lahkotno zretje v prihodnost, temveč odpor. Borba. Vztrajanje pri smislu.

Naj nas razstavljena študentska dela – načrti in prostorske vizije – nagovarjajo tudi kot vprašanja:

Kaj pomeni graditi danes? In komu?

In naj nas opomnijo, da je arhitektura – kot umestnost optimističnega umevanja sveta – eden redkih poklicev, ki še vedno verjame in varuje moč smisla.

Hvala.

izr.prof. Uroš Lobnik, predstojnik Oddelka za arhitekturo, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Univerza v Mariboru

Foto: Marijo Županov