Nove prakse, nova orodja

Razstava oz. projekt Nove prakse, nova orodja si prizadeva osvetliti način delovanja sodobnih »slovenskih« arhitekturnih praks. Povod za projekt so bili trije pogovori med sodelujočimi arhitektkami_i z Matevžem Čelikom in Miko Cimolini, v katerih so ugotavljali, kakšne organizacijske, projektantske in druge strokovne novosti uvajajo v svoje delo in s tem spreminjajo način, kako razumemo arhitekturno dejavnost danes.

Nabor birojev in družb ni nacionalen ali reprezentativen, temveč subjektiven, pri čemer sta kuratorka in kurator v ospredje postavila raznolikost obravnavanja danih tematik na področju arhitekturnega snovanja. Predstavljene arhitekturne prakse so začele samostojno strokovno delovati pred desetimi ali petnajstimi leti, v času začetkov svetovne finančne krize in vse večjega vpliva podnebne krize, ko so se hkrati odprle široke možnosti za globalno povezovanje in širjenje zavesti skupnostno naravnane odgovornosti za obstoj planeta. Krizno obdobje je vsekakor pospešilo premike v načinu razmišljanja o arhitekturnih nalogah, premišljanja o povezavi arhitekture in družbe, ekologiji, pa tudi o samem načinu organiziranja prakse in dela. Arhitektke_e se danes razume kot mediatorje med uporabnicami_ki in prostorom, skrbnicami_ki dediščine, prostorske_i aktivistke_e, ki rešujejo kompleksne organizacijske, prostorske, bivanjske, okoljske in skupnostne probleme. Prakse v grobem lahko delimo v tri sklope, ki uokvirjajo različne pristope in načine dela.

V prvem sledimo delu društva Prostorož, biroja svet vmes in društva Pazi!park, dejavne na področju participatornih arhitekturnih praks; vanje aktivno vključujejo uporabnike in jih tako tudi ozaveščajo. Prostorož deluje na področju urbanizma in aktivacije javnih prostorov, svet vmes raziskuje arhitekturo vmesnosti izobraževalnih objektov, fluidni kolektiv Pazi!park pa se osredotoča predvsem na področje krajinske arhitekture in urejanja okolja.

V drugem so heterogene prakse, katerim je težko postaviti skupni imenovalec: mednarodno delujoči Some Place Studio s trenutnim sedežem v Berlinu, Emil Jurcan, ki je do nedavnega deloval v puljski zadrugi Praksa, in biro a2o2 arhitekti iz Ljubljane. Njihov cilj je družbena in materialna trajnost, pri čemer arhitekturo razumejo kot produkt enakovrednega sodelovanja med arhitektom, naročnikom in izvajalcem. Svoj aktivizem gojijo v smeri razvijanja novih orodij za sodelovanje ali komunikacijo, pri čemer si prizadevajo delovati za skupnosti in skupne/skupnostne prostore.

V tretjem sklopu se predstavljajo tisti, katerih praksa je izmed vseh predstavljenih vsaj na prvi pogled najbolj klasična: Arhitekti Počivašek Petranovič, Mertelj Vrabič arhitekti, Vidic Grohar arhitekti in Elementarna. Povezuje jih iskanje arhitekturnih rešitev v prepletu pogojev lokacije in zahtev naročnika, njihovo glavno orodje pa so arhitekturni natečaji. Urejanje prostora razumejo kot reševanje kompleksnih odnosov; rešitev vidijo v konceptualnem pristopu k prostoru, ne glede na merilo.