dr. Jože Kušar (1940 – 2026)

Dr. Jože Kušar se je rodil 26. februarja 1940 v Ljubljani v obrtniški družini. Ljubezen do oblikovanja lesa je začel razvijati v očetovi mizarski delavnici. Praktično znanje si je najprej pridobil na mizarski šoli, kjer je šolanje zaključil leta 1956, izobraževanje pa je nato nadaljeval in leta 1960 končal na lesni srednji tehnični šoli v Ljubljani. Svojo akademsko pot je nadaljeval na Oddelku za arhitekturo Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) Univerze v Ljubljani. Že v času študija, leta 1964, je odšel za tri mesece na École Française v Atene. Študij na Oddelku za arhitekturo je zaključil z diplomo leta 1965, le leto kasneje pa je bil imenovan za asistenta pri predmetu »Gradbena mehanika in zasnova konstrukcij«. Temu področju je ostal zvest skozi vso svojo strokovno in akademsko kariero.

Strokovni izpit za pooblaščenega projektanta je opravil leta 1969. Istega leta je postal član jugoslovanske komisije za oceno in rekonstrukcijo v banjaluškem potresu poškodovanih objektov tovarniških objektov. Strokovno znanje je večkrat nadgrajeval z aktivno udeležbo na strokovnih srečanjih po Jugoslaviji.

Svoje pedagoško delo je razširil leta 1975, ko je začel predavati predmet »Zasnova konstrukcij«. Za svoje predano delo in prispevek k fakulteti je leta 1979 prejel visoko priznanje – plaketo FAGG. V osemdesetih letih dvajsetega stoletja je akademsko napredoval. Magisterij je zagovarjal leta 1980 in bil že naslednje leto izvoljen v naziv docent. Leta 1981 je prejel štipendijo avstrijskega Zveznega ministrstva za znanost za enomesečno znanstveno in pedagoško izpopolnjevanje na dunajski Tehniški univerzi. Svoje mednarodne izkušnje in ugled je potrjeval vse od leta 1986, ko je kot gostujoči strokovnjak vsakih nekaj let predaval na dunajski Fakulteti za arhitekturo in prostorsko planiranje. Najvišji znanstveni naslov je dosegel leta 1987 z zagovorom doktorske disertacije na temo redimenzioniranja gradbenih elementov. Kmalu zatem, leta 1988, je bil izvoljen v naziv izredni profesor. Četrt stoletja je generacijam arhitektov predaval redni predmet »Konstruiranje in dimenzioniranje« ter izbirni premet »Konstrukcijski sistemi«.

Znanstveno delo je posvetil raziskovanju dimenzioniranja lesenih gradbenih elementov in širše konstrukcijam, statiki ter leseni gradnji. Med njegovimi glavnimi deli so raziskave o industrializaciji gradnje in prenovi kulturne dediščine ter univerzitetni učbenik za predmet “Konstruiranje in dimenzioniranje”. Ponosen je bil na svojih pet doktorandov, ki so vsi ostali predani akademskemu delu na ljubljanski univerzi.

Ob pedagoškem in raziskovalnem delu je bil dolgo vrsto let predsednik Upravnega odbora fakultete, v obdobju med letoma 1991 in 1995 pa je opravljal tudi odgovorno funkcijo prorektorja Univerze v Ljubljani, kjer je bil izjemno dejaven pri povezovanju znanosti in izobraževanja. Sodeloval je pri projektih, kot sta bila sanacija Knafljeve ustanove na Dunaju in ponovno vključevanje Teološke fakultete v sestav Univerze v Ljubljani.

Po letu 1990 je postal širše družbeno angažiran.  Svoj pečat v slovenski družbi in politiki je puščal skozi več različnih vlog. V letih od 1992 do 2001 je deloval kot prvi predsednik Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva, kjer je z veliko mero navdušenja uspešno stkal prijateljske vezi med sorodnimi društvi v Sloveniji in Avstriji. Leta 1994 je aktivno vstopil v lokalno politiko in kandidiral za župana Ljubljane. V obdobju med letoma 1996 in 2016 pa je deloval v okviru Prešernovega sklada, pri čemer je vodil upravni odbor sklada v prelomnem času leta 2000, ko sta Prešernovo nagrado hkrati prejela p. Marko Rupnik in Svetlana Makarovič.

Svojo poklicno pot na Univerzi v Ljubljani Fakulteti za arhitekturo je sklenil leta 2012. Po upokojitvi se je umaknil v krog svoje družine, ki ji je bil skupaj z ženo ob vseh radostih in pretresih do konca globoko predan: žena, sinovi in vnuki so mu pomenili največ.

Vsi, ki smo ga bolje poznali, smo občudovali njegovo izredno poznavanje vonja različnih vrst lesa. Rad se je pohvalil, da je s tem presenetil tudi marsikaterega vrhunskega enologa, ko je bil govor o vinu in sodu. Bil je tudi predan čebelar, ki je z ljubeznijo in potrpežljivostjo skrbel za svoje panje.

Nekdanji sodelavci, študenti in stanovskim kolegi si bomo dr. Jožeta Kušarja zapomnili predvsem po njegovi širokosrčnosti in toplini, po neposrednem človeškem stiku in njemu lastni komunikativnosti.

Njegovi družini izrekamo globoko sožalje.

Lara Slivnik