Zahteva po participaciji: podlage za realizacijo

Naloga raziskuje problematiko participacije v arhitekturi. Razume jo kot alternativni način projektiranja, za katerega je značilno poglobljeno sodelovanje različnih udeležencev v procesu projektiranja. Participacija postopek projektiranja kot tudi njegove rezultate v obliki grajenega ali oblikovanega okolja približa uporabnikom tega okolja. Naloga ponuja tudi kritičen vpogled v participacijo in opozarja na možnosti njene uporabe (zlorabe) v druge namene, predvsem v namene vzbujanja lažnega vtisa o skupnem odločanju. Naloga posebno pozornost posveča zmanjševanju možnosti za takšno obravnavo participacije.

Prvi del naloge raziskuje problem pomanjkanja povezave arhitekture s potrebami in željami uporabnikov. Problem obravnava z več vidikov, tako z vidika arhitekture kot tudi z vidika sociologije in politike, ter s tem zagotavlja njegovo celovito obravnavo. Pri tem naloga razvija, zakaj participacijo v arhitekturi potrebujemo, ter natančneje opredeljuje, kaj je (in kaj ni) participacija. Tolmačenja participacije v arhitekturni stroki so namreč različna.

Na podlagi raziskanega gradiva drugi del naloge definira tri glavne vidike participatornega projektiranja. Ti skupaj tvorijo podlage za uspešno realizacijo participacije. Prvi vidik predstavlja sam postopek projektiranja, ki se prilagaja sodelovanju in učenju uporabnikov na primerih v praksi, ter se razširi na postopke gradnje in uporabe. Druga dva vidika, komunikacija in sprememba vlog deležnikov, sta usmerjena v načine za opolnomočenje uporabnika. Naloga dokazuje, da je za uspešno realizacijo participacije pomemben predvsem celovit pristop pri obravnavi vseh elementov podlag za njeno realizacijo.