Zvok kot fenomenološki pojav v arhitekturi : idejna zasnova zvočne kapele

Arhitektura je odraz psihičnega stanja družbe v kateri je zasnovana. Večina današnje gradnje je posledica kapitalističnih interesov in čutne ignorance. Skozi nalogo se raziskuje, kako vkomponirati veččutnost pri snovanju arhitekture.

Zaključno delo se ukvarja s fenomenološkim preučevanjem zvoka, njegove vloge in razsežnosti v prostoru. V teoretičnem delu se sprašuje o današnjem stanju družbe, kako udejanjamo še kar iste ideologije, ki so bile aktualne sto let nazaj in kakšen vpliv ima to na sedanjost. Razlaga se o vlogi čutov v prostoru, o večinskem nazadovanju njih in nadvladi vida. Razpravljanje o učinku prisotnosti zvoka v prostoru na ljudi in zvoku kot materialu in kakšen mora biti, da doseže učinek tistega naravnega oziroma primarnega. Primerjanje zvoka in tišine, svetlobe in sence, njihovo komplementarnost, kontrast in soobstoj. Zvok in tišina lahko ekvivalentno definirata prostor s svojo prisotnostjo.

Praktičen del naloge je materializiran v obliki sodobne zvočne kapele, ki nima konvencionalno religioznih konotacij. Predmet čaščenja je človek sam, z vso svojo čutnostjo in zavedanjem. Kapela deluje kot točka nevtralizacije v središču hrupa oziroma hektike v Ljubljani. Namenjena je umiku in kontemplaciji, ki jo vzpodbuja zvok kot glavni material. Deluje kot veččutni objekt, katerega namen je zasidrati človeka v sedanjost preko vzpodbujanja veččutnega doživljanja.