Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo

Tisto, kar traja in tisto, kar ne;
Idejna zasnova sistema začasnih programskih intervencij v zapuščeno stavbno dediščino: primer gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem

Rožle Toš

  • Študijski programi
    Enoviti magistrski študijski program druge stopnje Arhitektura (EMŠA)
  • Študijsko leto
    2021/22

Zapuščena stavbna dediščina je ogrožena. Vzpostavitev novega programa bi ji prinesla uporabnike, smisel in dohodek, a to zaradi tehničnih in ideoloških spomeniškovarstvenih omejitev pogosto ni mogoče.

Zaključno delo v začetku predlaga rešitev v transformaciji dediščine s pomočjo začasnih arhitekturnih vsadkov, s čimer se objektu omogoči fleksibilno prilagajanje na novodobne probleme, tehnološke in ideološke pomisleke pa rešuje s svojo reverzibilnostjo in minljivostjo, ki omogočata, da se spomenik nekega dne povrne v prvotno stanje pred posegom.

Na problematiko naloga nato pogleda pobližje in preuči konkretno tipologijo dediščine – grajsko arhitekturo, bolj specifično grajske stavbe na slovenskem, zavarovane kot nepremična stavbna dediščina, ter konkreten program, ki bi jo lahko (spet) naselil – najemna stanovanja. Ta podvig naloga predvidi z uvedbo nove tipologije kapsule – simbiotske celice, ki se s svojo modularno fleksibilnostjo in neinvazivnostjo serijsko prestavlja iz ogroženega objekta na ogrožen objekt ter tako holistično rešuje problem zapuščenih zavarovanih stavb.

Na koncu dela se ta usmeri v konkreten primer – grad Šrajbarski Turn v Leskovcu pri Krškem, ki se s prototipom modularnega simbiotskega sistema (začasno) spremeni v večstanovanjski objekt, ki obenem omogoča tvorjenje skupnosti znotraj svojih zidov. Intervencija znotraj gabaritov historičnega tkiva predvidi organski razrast sistema, ki je s starim v konstanten dialogu, v njem ustvarja raznovrstne ambiente ter obenem omogoča nadaljnjo metamorfozo stavbe kot celote. Projekt je zasnovan povsem reverzibilno, v grad se umešča brez vijakov in temeljev; po pretečenem roku uporabe, ko se za ogroženo dediščino nekoč končno najde primeren in trajen program, pa se vse sestavne dele simbiotov razstavi, brez sledi odstrani, ter ponovno uporabi na naslednji, pomoči potrebni lokaciji. Poleg nudenja nujno potrebnega programa v objekt, ki je programa nujno potreben, se projekt ukvarja z odnosom minljivih elementov, ki so namenjeni ponovni uporabi tudi v drugih stavbah, z večnim gradom, ki zahteva celostno obravnavo.

Naloga odpira vprašanja generičnega proti specifičnemu in fleksibilnega proti definiranemu, a bolj kot o enem samem posegu razmišlja širše; kje so meje arhitekturnega razmisleka in na katere že davno zavržene ideje lahko s tokom arhitekturnega napredka pogledamo z nove perspektive?