Idejna zasnova bivalne skupnosti za odrasle z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v Murski Soboti

Če svoj pogled usmerjamo s središča države, je Murska Sobota nevpadljivo mesto na periferiji. Pestra zgodovina in lega v panonskem svetu jo delata drugačno. V arhitekturnem smislu se ne more kosati z drugimi slovenskimi mesti. Verjetno je na to vplivalo več dejavnikov, med drugim tudi politične in gospodarske razmere, pri čemer Prekmurje konstantno zaostaja za ostalimi regijami. Od druge polovice 20. stoletja naprej, po obdobju Ferija Novaka, se je razvoj mesta odvijal bolj kot ne spontano. Mesto se je z novimi industrijskimi conami in s posamično stanovanjsko gradnjo razraslo do svoje meje, ki je jasno določena s kmetijskimi površinami v zaledju. Identiteta kraja se tako izgublja. Reda in pravil gradnje na obravnavani lokaciji ni več moč zaznati. Seveda k temu pripomore tudi dejstvo, da je tradicionalna vernakularna območja z uporabo slame, gline in lesa imela kratko življenjsko dobo. Bivalne enote zagotavljajo pravico do samostojnega življenja. Stanovanjska problematika ni le problem zdravih in mladih, temveč se kot širši družbeni problem v tandemu s podaljšanjem življenjske dobe odraža tudi v pomanjkanju primernih nastanitev za ranljivejše skupine. Bivalne enote na robu mesta odražajo logiko vernakularne arhitekture območja in so korak nazaj k osnovam gradnje. Konstrukcija iz naravnih materialov poudarja teksturo, težo in značilen red, ki izvira iz tradicije. Zasnova pridelovalnih površin ob bivalnih enotah izkorišča okoljsko danost – kakovostno prst, in se navezuje na značilen kmetijski rob. Obenem pridelava in prodaja pripomoreta k finančni neodvisnosti uporabnikov in vključevanju v družbo.