Center hospic Celje: idejna zasnova večgeneracijskega hospica v Celju

Z razvojem zdravstva se podaljšuje življenjska doba pacientov in možnost ozdravitve. Kaj pa se zgodi s pacientom, ko zdravljenje ne pomaga več? Kvalitetna paliativna oskrba (oskrba pacienta v končnih stadijih bolezni) je pravica vsakega posameznika, ki v velikih primerih ni uresničena. Paliativna nega poteka večinoma v neosebnih bolnišnicah, doma pa je lahko nepopolna. V tujini je ustaljena praksa oskrba v hospicu, v Sloveniji pa je ta princip nege v povojih in velikokrat stigmatiziran. Edini hospic v Sloveniji ima kapaciteto 16 postelj, to pa ne zadostuje naraščajoči potrebi bolnikov, namenjen pa je le odraslim pacientom, ranljivejši skupini otrok pa dostop do te ustanove ni omogočen. Po Sloveniji so prisotne mobilne enote, ki skrbijo za oskrbo teh pacientov in njihovih bližnjih (psihološka pomoč, pomoč pri negovanju…), vendar bi kvalitetno načrtovan hospic nudil možnost za boljšo in hitrejšo organizacijo mobilnih enot, boljšo oskrbo pacientov ter boljšo možnost destigmatizacije hospica. Pri analiziranju zgodovine in dobre prakse hospicev sem izluščila bistvo za kvalitetno projektiranje hospica. Tukaj je pomemben prostor v katerega je hospic umeščen. Bližina zdravstvenih ustanov, bližina narave in hkrati bližina mesta ter dobre prometne povezave je bistvena za dobro funkcioniranje hospica in doseganje dobre kvalitete življenja v njem. Vse te kriterije uresničuje izbrana lokacija ob robu mesta Celja. Hospic predstavlja stičišče narave (reka Savinja, Savinjsko hribovje) in grajenega mesta (starega mestnega jedra). Z uporabo materialov (lesa in stekla) se zlije z okoljem, omogoča prepletanje narave in grajenega ter se tako bistveno razlikuje od drugih zdravstvenih objektov.