Krušec

LOKALNO IN/ALI UNIVERZALNO?

» It is a fact: every culture cannot sustain and absorb the shock of modern civilization. There is a paradox: how to become modern and to return to sources; how to revive an old, dormant civilization and take part in universal civilization.«

To je del citata iz dela Paula Ricoeurja »History and Truth« s katerim Kenneth Frampton začne svoj znameniti esej Towards a Critical Regionalism: Six Points for an Architecture of Resistence. Obe deli najbolj nazorno govorita o temi letošnjih seminarskih nalog, ki se bodo prvenstveno ukvarjale z odnosom med stoletja staro kulturno usedlino lokalnega okolja in vplivi, ki jih v prostor prinese sodoben način življenja. Ukvarjali se bomo torej s krhkim ravnotežjem med lokalnim in globalnim. Ta občutljiv odnos se v današnjem času, ki ga v veliki meri zaznamujejo tudi podnebne spremembe, vse bolj kaže kot pomemben dejavnik, ki lahko sam po sebi prispeva k temu, da lahko neko arhitekturno delo razumemo kot trajnostno.

Cilj letošnjega seminarskega dela bo torej razviti projekte, ki spoštujejo avtentičnost lokalnega okolja in kulture, a razlikujejo med poglobljenim razumevanjem lokalne tradicije in sodobnega načina življenja ter nekritičnimi formalnimi poskusi oživljanja lokalne ljudske arhitekture. Gre za arhitekturo, ki je kritična do nepremišljenih in brezkompromisnih prilagoditev zahtevam sodobnega časa, pa vendar modernizacijo razume v smislu napredka in novosti, ki jih ta lahko ponudi. Hkrati pa je to tudi arhitektura, ki v času surove globalizacije zavrača vsesplošno kulturno površnost in posploševanje in skuša v lokalnih posebnostih najti pot do moderne družbe in prostora prilagojenega današnjemu časovnemu trenutku.

PETKOVA PREDAVANJA

2. DELAVNICA: TOLMIN

1. Kritika

V petek 13.1.2023 smo na 1. kritiko povabili arhitekte in arhitektke iz birojev A2o2 in Mertelj Vrabič Arhitekti.

2. Kritika

V petek 24.2.2023 smo na 2. kritiko ponovno povabili arhitekte in arhitektke iz birojev A2o2 in Mertelj Vrabič Arhitekti.

Predstavitev projektov županu Tolmina

V petek 10.3.2023 se nam je pridružil župan Tolmina, ki je komentiral projekte.

EKSKURZIJA BERLIN (15.-21.11.)

PETKOVA PREDAVANJA NA TEMO EKSKURZIJE

1. DELAVNICA: ŠENTJOŠT

V Šentjoštu je med 10. in 12. oktobrom 2022 potekala arhitekturno – urbanistična delavnica v organizaciji občine Dobrova-Polhovgradec, KS Šentjošt in Fakultete za arhitekturo Ljubljana.

Namen delavnice je bil predvsem poiskati vizijo razvoja kraja Šentjošt skozi oči študentov, ki neobremenjeno doživljajo prostor in v njem snujejo nove ideje. Arhitekturna delavnica je obravnavala 4 projekte, in sicer, prenovo glavnega trga s pokopališčem, prizidavo nove šolske telovadnice, prenovo kulturnega doma in smučišče.

PRENOVA GLAVNEGA TRGA S POKOPALIŠČEM

Šentjošt je vas, kjer se promet večinoma odvija na krožni poti, od cerkve Sv. Jošta in Sv. Janeza Evangelista do gasilskega doma. Trenutna ureditev prometnega stanja je neustrezna, saj se kljub majhnosti vasi avtomobilski promet preveč prekriva s potjo pešcev na isti, nedefinirani asfaltni površini. Predlagan poseg temelji na postavljanju novih hierarhij prehodov, označitvi krožne povezanosti, ustvarjanju novih trgov pri družbotvornih objektih in odpiranju pogledov. Novi tlak je zaradi potreb vasi narejen iz odpornega organskega bitumna, v katerega se vmeša ostanke porušenih objektov in tako pridobi enotno teksturo. Zaradi tradicionalne
pojavnosti makadama v vaseh, je bila ta tekstura ohranjena s podobno teksturo z zdrobljenimi delci v novem tlaku. Ob različnih zaključkih se tudi tlak različno odziva: ob stiku s travo ob terenu se zaključi z muldo, ob lipi pa se zaključek krožno ukloni proti travi. Stavbe so medtem ločene od tlaka s fugo, stari zidovi pa z nasutim makadamom. Tlak prekinjajo desetcentimetrske betonske fuge, ki se postopoma gostijo pri različnih situacijah. Mejo med peš-cono in cesto se označi z različnim načinom zgoščevanja fug in se s tem avtomobile vizualno opomni na zmanjšanje hitrosti. Tako je med cerkvama ustvarjen udoben in varen prostor tudi za pešce. Zgoščevanje fug se zgodi tudi pri vhodih v pomembnejše objekte na lokaciji kot so župnišče in kulturni dom. Ob vsaki cerkvi so definirani novi trgi z jasno usmerjenimi pogledi. Na južnem trgu se odstrani neprimerno posajene smreke, ki ovirajo pogled proti sosednjim hribom, medtem ko pa se na severnem trgu pa padec terena izkoristi za terase in klopi, ki lahko služijo za javne dogodke. Ob kulturnem domu se tlak nadaljuje konzolno čez teren in s tem se usmeri pogled proti jugu. Pod konzolo pa se nahaja novo avtobusno postajališče. Avtobusno postajališče se prestavi na krožišče ob Možinovi hiši ob starem, na pol porušenem
zidu. Zid se nadaljuje z novim, za njegovo strukturo pa se uporabi ostanke starega. Med izkopom terena za novo avtobusno postajo se shrani dele zidu, ki se nahajajo v zemlji. Kose kamna se nato uporabi z enakim pristopkom kot se to naredi pri tlaku. Ostanke se postopoma vstavlja v opaž, ki se zaliva z betonom. Sledi se logiki nalganja kamnov od večjega k manjšim, dokler se ne pride do višine zidu. Enotno teksturo zidu tako definirajo ruševine, ki se občasno prikažejo na površini. Novi zid se s starim stakne enotno po njegovi stranici in se tako prilagaja dani geometriji. Streho novega postajališča se dobi s konzolnim nadaljevanjem zgornjega trga ob Kulturnem domu, konzolo pa opremo na nov zid.

SMUČIŠČE

Arhitekturna zasnova izkazuje potenciale smučišča Šentjošt, ki ustvarja prostor srečevanja in se prilagaja spremenljivim pogojem časa. Stavba se nahaja v izteku glavne osi vasi in predstavlja zaključek niza javnih prostorov. Stara stavba ni primerna, saj ne vzpostavljajo nobenega odnosa do okoliškega konteksta. Star objekt je zato nadomeščen z novim, ki s transparentnim pritličjem vabi vase in obenem odpira poglede na slikovito hribovito pobočje. Z zavedanjem, da se z rušitvijo starih objektov proizvede ogromno odpadkov, ki bremenijo okoliške deponije, ga vidimo kot potencial. Odpadno opeko, ki je predstavljala nosilno konstrukcijo stare stavbe, uporabimo za izdelavo tlaka novega objekta. Vhodni trg je oblikovan kot geometriziran teren, kjer linije opek zgolj nakazujemo ploščadi, ki se v obliki naravnega avditorija vzpenjajo do objekta. Zunanji prostor se nadaljuje v notranjost objekta, kar nakazuje uporaba enakega tlaka v zunanji ureditvi, kot v interierju. To potencira še dolg nadstrešek, ki vizualno briše mejo med notranjostjo in zunanjostjo. V zimskem času objekt služi potrebam smučišča, v poletnem pa postane prostor druženja in aktivnosti, ki se odvijajo v vasi. Programsko je objekt ločen na manjše servisne prostore na obodu in velik odprt prostor v središču. Stavba je izvedena iz lesene konstrukcije, ki se lahkotno stika s tlemi. Kletni prostori so izvedeni iz armiranobetonske konstrukcije z opečnatimi oboki. Te so namenjeni dostavi, skladiščenju opreme in delavnici. Izraz stavbe, s svojo značilno dvokapno streho, vzpostavljajo dialog z vasjo, upošteva lokalne vrednote obstoječega prostora in se subtilno umešča v prostor. Lesena fasada postane nevtralno opno, ki s svojo pojavnostjo ne želi izstopati iz okolice. Z detajli postane funkcionalna, saj omogoča obešanje smuči.

PRENOVA KULTURNEGA DOMA

Kulturni dom Šentjošt je skupaj z restavratorsko delavnico in knjižnico pomemben del vaškega javnega življenja. Objekt je prepoznan kot element, ki gradi identiteto vasi, saj je njegova silhueta prva, ki obiskovalca pričaka ob prihodu v Šentjošt. Današnji kulturni dom s prizidkom je introvertirana stavba, ki omejuje poglede na okoliško krajino. Posledica zaprtosti stavbe je tudi, da ne omogoča stika zunanjega javnega prostora z notranjimi dejavnostmi in s tem postane izolirana od vasi, namesto, da bi gradila njen javni prostor.

Glavna ideja prenove je vizualni stik vaščanov s krajino na severu. Povezava je omogočena s transparentnim pritličjem, ki omogoča poglede skozi hišo. Transparentnost pritličja omogoči tudi opazovanje restavratorjev med delom, saj je njihovo delo lahko zanimiv gradnik vaškega središča. Njihova delavnica izgleda kot galerija v delu, kar je izkoriščeno pri zasnovi stavbe. Prenova objekta je osredotočena na del, kjer se nahajata restavratorska delavnica in knjižnica, saj dvorana zadošča svojim potrebam, zaradi česar bi jo bilo neracionalno podreti. Zahodni del stavbe je medtem porušen in zasnovan na novo, saj restavratorji potrebujejo več prostora, knjižnica je precej majhna in nepovezana z ostalimi deli stavbe. Prostori so med seboj ločeni in nepovezani. Restavratorska delavnica je ohranjena v pritličju, poleg tega v spodnjem nadstropju dobi dodatne prostore, kamor je umeščen tudi bolj funkcionalen dovoz. Z razširitvijo delavnice v spodnje nadstropje, kjer je objekt z južne strani vkopan v teren, restavratorji dobijo severno svetlobo, ki jim omogoča kvalitetnejše delo. Knjižnica ostane v nadstropju, a so njeni prostori povečani. Dodana je tudi čitalnica, ki je bolj odprta kot obstoječa in omogoča več komunikacije med sovaščani. Koncept notranje zasnove je izhajal iz prepleta programov in usmerjanja pogledov. Odprta zasnova objekta omogoča vizualne stike tudi znotraj stavbe. Obiskovalci lahko opazujejo dogajanje v delavnici iz pritlične avle. Ob hoji po stopnišču se odpirajo pogledi v knjižnico in čitalnico… Slednja deluje kot povezovalni element med novim in starim delom stavbe, saj se izteče v balkon, ki se odpira v dvorano. Na eni strani povezuje dvorano, na drugi pa knjižnico.

Zasnova prenove je posledica naravnih kvalitet prepoznanih na lokaciji in programskih posebnosti vaškega kulturnega središča. Pred Kulturnim domom je urejen tudi javni trg, ki omogoča parkiranje, a je namenjen predvsem pešcem in opazovanju okolice.

PRIZIDAVA NOVE ŠOLSKE TELOVADNICE

Šentjoštu primanjkuje športnih prostorov, še posebej mlajšim generacijam, ki imajo trenutno le majhno zasilno telovadnico. S tem namenom nova športna dvorana krajanom omogoča športno udejstvovanje, poleg tega pa služi kot prostor za razne prireditve in tekme. Telovadnica postane novi prostor dogajanja v vasi, ter programsko in prostorsko dopolni osnovno šolo. Zaradi velikih dimenzij dvorane je ključnega pomena, da se ta pomakne pod zemljo, pod obstoječe šolsko igrišče. Tako ostaneta glavni dominanti kraja obe cerkvi in njena naravna krajina, vključno s sosednjim hribom, ki ostane nedotaknjen. S perspektive smučišča, kot tudi perspektive samega kraja je objekt skorajda neviden.

Objekt je viden le kot eno samo vzdolžno okno čez celo zahodno stranico, ki sledi padcu terena in zagotavlja difuzno osvetlitev. Preostala svetloba v prostor prihaja skozi stransko okno ob vhodu in skozi svetlobnik v zadnjem delu. Lesena gradnja telovadnico materialno povezuje z okoliškim gozdom in rokodelnskimi obrtmi, ki v vasi še vedno ustrajajo. Lepljeni nosilci zagotavljajo veliko konstrukcijsko oporo in ostajajo vodilni arhitekturni element. Masivna ‘školjka’ dvorane je narejena iz betona in se tako usede v teren, medtem ko je lesena konstrukcija vstavljena vanjo. Dvojnost betona in lesa, poudari učinek lebdenja in lahkotnosti lesenih nosilcev.

Trenutni oporni zidovi grobo posegajo v obstoječ hrib kar rešuje na novo zasnovana zareza, ki služi kot javni vhod iz ceste. Poleg vhoda iz ceste, ki je namenjen zunanjim obiskovalcem, se ustvari tudi interni suhi prehod preko šole, ki omogoča osnovnošolcem enostaven dostop do telovadnice. Ta vhod je speljan preko obstoječega stopnišča, dopolnjenega z dvigalom. Iz skupnega umazanega hodnika se skozi garderobe dostopa do čistega hodnika iz katerega se preko dramatičnih stopnic, na katerih se nam odpre prečudovit pogled na okoliško veduto, spustimo do dvorne. Poleg velike telovadnice, je zasnovana še manjša, ki lahko istočasno služi različnim dejavnostim. Nad objektom, se na obstoječem igrišču vzpenjajo na novo zgrajene tribune, ki imajo večnamensko uporabo, saj lahko služijo kot tribune za igrišče, prireditve ali pa kot prostor neformalnega druženja, saj je zunanji prostor prav tako pomemben kot notranji.

ARHITEKTURA NA RAZPOTJU, 2020-2021

Tema letošnjega seminarja se dotika problema ekologije in vpliva, ki ga ta ima na arhitekturo. Četudi so teme kot na primer ponovna uporaba, zmanjševanje porabe naravnih virov, krožno gospodarstvo in reciklaža, pogosto prisotne v našem vsakdanu, pa je resnični vpliv takšnega načina razmišljanja v sodobni družbi komaj opazen. Včasih se celo zdi, da družba še vedno ni pripravljena menjati način razmišljanja, se odreči določenim privilegijem (ki kot takšni izgledajo samo na prvi pogled) in koreniteje poseči v našo vsakdanjo realnost. In to kljub temu, da nam narava vsak dan znova sporoča, da so časi brezmejne porabe naravnih virov, arogantnega in egoističnega odnosa do našega okolja že zdavnaj minili.

In kje se v tej situaciji nahaja arhitektura? Ali se arhitekture to vprašanje sploh dotika? Ali lahko arhitektura sploh globalno doprinese k reševanju okoljske problematike?

S seminarskimi nalogami bodo študenti ne le odgovorili na ta načelna vprašnja, ampak bodo skušali poiskati konkretne odgovore na vprašanja odgovorne gradnje v sodobnem času.

V seminarju se bomo z ekološkimi vprašanji v arhitekturi ukvarjali na vseh nivojih delovanja naše stroke: od problemov poseljevanja naravnega in urbanega okolja v širšem kontekstu in merilu, načina nastajanja neke arhitekture, specifik sodobnega bivanja, vprašanj samozadostnosti in samovzdržnosti, raziskovanja lokalnih klimatskih fenomenov in kako lahko ti vplivajo na arhitekturni koncept, smiselnosti uporabe določenih gradiv in sredstev za gradnjo, upoštevanje naravnih fizikalnih zakonov pri gradnji stavb pa vse do vprašanja gradbenih in drugih odpadkov ter možnosti njihove ponovne uporabe. Vprašanja ekologije obravnavajo tako zunanji kot tudi notranji prostor, dotikajo se vseh nivojev arhitekture, od urbanizma do oblikovanja pohištva. Razmišljati o odgovorni arhitekturi danes, pomeni poseči tudi na druga znanstvena področja: od sociologije, antropologije pa vse do biologije in fizike.

Vse prevečkrat se namreč zdi, da je vprašanje trajnostne gradnje vezano zgolj na iskanje novih tehnoloških rešitev, medtem ko bomo z delom v letošnjem študijskem letu pokazali, da je možno z arhitekturo radikalneje doprinesti k reševanju globalnih ekoloških vprašanj samo tako, da posežemo v bistvo naše stroke, se ponovno vprašamo po širši vlogi arhitekture v sodobni družbi in spremeniti način razmišljanja že v samem konceptu nastanka nekega arhitekturnega dela.

Tematike raziskovanja:

  • Strukture sobivanja (Ne moreš brez mene, ne morem brez tebe),
  • Arhitektura sožitja (Ekosistem vs. Egosistem),
  • Materiali prihodnosti,
  • Arhitektura druge priložnosti (Omogočimo arhitekturi drugo priložnost),
  • Odpadek kot potencial (Reciklirajmo prostor),
  • Energija in tehnologija (Narava ali tehnologija?),

foto: Miran Kambič

KLAVZURNA NALOGA 1

Cilj uvodne raziskave je bil v prvi vrsti definirati okoljske probleme in jih skozi prizmo arhitekture sistematizirati v šest ključnih sklopov. Rezultat uvodnih raziskav je bila izvedba šestih prostorskih instalacij na območju Fakultete za arhitekturo, ki so na najbolj manifestativen način izražale tematiko s katero se je posamezna skupina ukvarjala. Študentje so tako izvedli šest projektov v merilu 1:1, ki so jim kasneje služili kot orientirji pri vsemu nadaljnemu delu. 

KLAVZURNA NALOGA 2

Drugi del naloge je bil vezan na raziskovanje širšega okolja Slovenije preko fotografskega eseja vsakega posameznega študenta. Z raziskavo so študentje po eni strani raziskovali okoljsko prizadetost prostora v katerem živijo, po drugi pa so s fotografijo kreativno izrazili svoj lasten odnos do obravnavanih tem. Če je prvi del naloge temeljil na zgolj analitičnem iskanju napak storjenih v zgodovini, je drugi del naloge skušal aktivirati ustvarjalnost študentov in poiskati potenciale za bodoči razvoj naše stroke. V sklopu druge naloge so si študentje sami izbrali lokacije, kjer so videli možnost, da lahko s svojo arhitekturno intervencijo in izbranim programom doprinesejo k trajnostnejšemu razvoju našega prostora. 

PRVI LETNIKI – DRUGA PRILOŽNOST MATERIALA

Iz odpadnih polizdelkov je bilo potrebno zasnovati prostor za pogovor dveh oseb. Posebna pozornost je bila posvečena preučevanju izbranega materiala oz. polizdelkov, njihovih lastnosti in zakonitosti, eksperimentiranju pri spajanju posameznih elementov med seboj in oblikovanju prostorskega vzdušja (tekstura, svetloba in senca…), ki ga posamezen material oz. polizdelek omogoča.

SPLETNE RAZSTAVE: