Sistem integracije podatkov za vrednotenje trajnostne učinkovitosti slovenskih sosesk in naselij

Raziskovalni projekt predlaga razvoj novih metodologij za zajem, integracijo, optimizacijo in ponovno uporabo prostorskih podatkov, ki so pomembni kot podpora odločanju pri trajnostni prenovi in optimizacijskih ukrepih v slovenskih soseskah in naselji. Predlagani projekt gradi na izsledkih in delu našega predhodnega raziskovalnega dela, v katerem smo zasnovali sistem vrednotenja trajnostne učinkovitosti sosesk (trajnostni indeks soseske). Medtem ko je predhodna raziskava pretres učinkovitosti in kvalitete sosesk obravnavala predvsem sistemsko-holistično, pa v nadaljevanju fokus zožujemo na najbolj perečo metodološko oviro, to je, problem dostopnosti, zajema mikro-prostorskih podatkov in integracije obstoječih podatkovnih tipov, v enoten sistem, ki ga za vrednotenje trajnostne učinkovitosti ali kakovosti sosesk potrebujemo.

Glede na trenutne težnje gradnje je danes že zgrajeno 80% slovenskega stavbnega fonda, ki bo obstajalo leta 2050, pri čemer je bila večina zgrajena in oblikovana izven načel, ki jih danes štejemo za energijsko učinkovita, visoko kakovostna ali trajnostna. Posledično največji delež in s tem tudi največjo priložnost ostaja v soseskah, objektih in infrastrukturi, ki niso bili zasnovani po današnjih standardih učinkovitosti, in ki bodo v naslednjem obdobju podvrženi obnovi. To predstavlja priložnost za postopno izboljšanje/prenovo grajenega okolja na ravni funkcionalnih poselitvenih enot, t.j. sosesk in delov naselij, vendar obenem tudi nesporno potrebo po orodjih za diagnosticiranje in vrednotenje stanja, monitoring razvoja ter izziv v smislu izkoristka prednosti, ki jih prinaša podatkovno-podprto odločanje.

Dani pristopi k vrednotenju prinašajo temeljne probleme: (1) merilo soseske (v primerjavi z obravnavo na ravni objekta/zgradbe) prinaša večjo heterogenost podatkovnih tipov, ravni njihovega zajema ter načinov obdelave, po drugi strani pa je razpoložljivost zanesljivih podatkovnih nizov iz uradnih evidenc znatno manjša kot na ravni večjih administrativnih enot. Pri tem so podatkovne zbirke pogosto ločene, nepovezane, narejene namensko in običajno niso medsebojno združljive zaradi različnih oblik podatkov, načinov shranjevanja, časovnih okvirov ipd. Obdelava kompleksnejših podatkovnih poizvedb se zato trenutno pogosto izvaja z ročnim sintetiziranjem, kar zahteva dodaten vložek časa, dela in finančno obremeni obdelavo, hkrati pa povečuje tveganja za nastanek napak v procesu pridobivanja in združevanja ustreznih podatkov; 2) znatno je pomanjkanje zanesljivih in razpoložljivih virov podatkov za specifična tematska področja in za mikro-prostorske enote (ki so manjše od statističnih enot, na ravni katerih se kontinuirano in standardizirano zajema); 3) sedanji modeli ocenjevanja vrednotijo stopnjo trajnosti, ki temelji na enostavno merljivih parametrih ali na podatkih, ki so dostopni. To pomeni, da končni rezultati ne odražajo nujno bistvenih vidikov trajnosti in kakovosti, temveč tiste, ki so dobro podatkovno pokriti in ustrezno kvantificirani, ne naslavlja pa manj merljivih postavk vrednotenja in manj oprijemljivih vidikov trajnosti, kot so izkustveno zaznana dinamičnost prostora, vzdušje, slikovitost, raznolikost v prostoru ali zaznavna identiteta prostora itd. To so težje merljive spremenljivke, ki pa vendarle znatno vplivajo na prostorske izkušnje uporabnikov in prebivalcev ter dojemanje kakovostnega življenjskega okolja.

Predlagana raziskava bo probleme skušala premostiti z metodami napredne urbanistične analitike in sicer z močno podporo inovativnih informacijskih rešitev in sodelovanjem IT-znanj. Glavni cilj je zasnova novih metod, ki podpirajo, razširjajo in nadgrajujejo trenutne protokole vrednotenja prostora, ki nadalje omogočajo bolj integrirano, bolj avtomatizirano in v večji meri modularno strukturo podatkov in parametrov za ocenjevanje trajnosti in kakovosti sosesk.