Arhitekturne tipologije in arhitekturne krajine in regije Slovenije

V globaliziranem svetu je poseben karakter prostora, ki ga razlikuje od drugih prostorov in ga dela prepoznavnega, vedno bolj cenjena in željena kvaliteta prostora. Čeprav so v uporabi različni termini in opredelitve tovrstne prostorske kvalitete (kot so prostorska prepoznavnost, prostorska identiteta, karakter prostora ipd.), se v sodobnih teoretskih delih in pri strokovnem delu postavlja vedno isto vprašanje: kako v današnjem izobilju dostopnih materialov in izdelkov, velikem pretoku idej in praks, spremenjenih življenjskih stilih, novih tehnoloskih zahtevah ipd. usmerjati razvoj tako, da se bo prostorska identiteta ohranjala in nadgrajevala, ter kako jo sanirati v primerih, kjer je že prišlo do njene degradacije ali popolne izgube. Predlagana raziskava naslavlja vprašanja arhitekturno pogojene prostorske identitete. V metodološkem smislu se že v izhodišču opredeli do vprašanja, ali se trendi poenotenja podobe naselij naslavljajo poenoteno ali pa so tudi v urejevalskem pogledu med posameznimi naselji določne razlike. Predlagani pristop privzame, da je pri urejanju potrebno prilagajanje naselbinskim značilnostim, torej je že v izhodišču potrebno opredeliti območja ali skupine naselij, ki imajo podobne značilnosti. Hkrati je potrebno opredeliti tudi vsebine, ki so predmet urejanja in so regionalno različne. Predlagana raziskava, ki je med drugim usmerjena v opredelitev kakovostnih meril/kriterijev za načrtovanje/razvoj naselij, ohranjanje regionalne in lokalne identitete prostora in naselij ter preprečevanje nadaljnjega širjenja razpršene gradnje, celovito evidentira in valorizira opredelitev arhitekturnih krajin in regij, raziskuje spremembe v prostoru, razvojne trende in stanje ohranjenosti arhitekturne identitete Slovenije.

O projektu

Predlagana raziskava, ki je med drugim usmerjena v opredelitev  kakovostnih meril/kriterijev za načrtovanje/razvoj  naselij, ohranjanje regionalne  in lokalne identitete prostora in naselij ter preprečevanje nadaljnjega širjenja  razpršene gradnje celovito evidentira in valorizira opredelitev arhitekturnih krajin in regij, raziskuje spremembe v  prostoru, razvojne trende in stanje  ohranjenosti arhitekturne identitete Slovenije. V izhodišču opravi revizijo obstoječih  raziskav, med drugim enega od osrednjih del na tem področju, to je  dela prof. dr. P. Fistra s sodelavci (1993, Arhitekturne krajine in regije Slovenije). Sledi ocena stanja oz. ohranjenosti in prisotnosti tradicionalnih arhitekturnih tipologij v sodobnem prostoru v odnosu do novih pojavnih oblik. Skozi ta proces so prepoznani ključni generatorji spremembe v arhitekturni identiteti v zadnjih desetletjih. S prepoznavo sodobnih trendov formiranja arhitekturne identitete ter na podlagi obstoječih klasifikacij arhitekturne tipologije in prepoznanih ključnih sprememb v zadnjih desetletjih je opravljena revizija oz. so na novo opredeljene naselbinske in arhitekturne tipologije, njihove značilnosti in njihova prostorska distribucija (revizija arhitekturnih regij oz. krajin). Cilj teh prizadevanj je:

1. ponuditi strokovni vpogled v današnje stanje in podati usmeritve, ki bodo osnova za preseganje današnje stihijske rasti naselij, ki se jo nadomesti s smotrnim strukturiranjem nove zazidave v poselitvena jedra oziroma nove prostorske oblike v odnosu do obstoječe grajene strukture, in

2. osvežiti in po potrebi določiti nove standarde arhitekturnega oblikovanja, ki bodo ob upoštevanju zahtev sodobnega življenja hkrati zagotavljali dolgoročno ohranjanje arhitekturno pogojene prepoznavnosti posameznih delov Slovenije.

Tovrstna prizadevanja morajo simultano obravnavati dve osnovni prostorski merili, to je  merilo naselbinske strukture kot celote ter merilo arhitekturno pogojene lokalne identitete od umeščanja objektov v prostor, do njihove osnovne prostorske pojavnosti (npr. volumni, oblikovanje streh) in detajlnega oblikovanja (npr. obdelava fasad, arhitekturni členi). Sinhrona obravnava novih morfoloških vzorcev in novih arhitekturnih tipologij ter njihova primerjava s tradicionalnimi vzorci in tipologijami je osnovno analitično orodje raziskave in hkrati njen glavni metodološki doprinos – raziskava skozi izbrane študijske primere v t.i. pilotni arhitekturni regiji preverja potencial hkratnega terenskega zbiranja in zajema podatkov preko GIS podatkovnih baz za namene ocene ohranjenosti arhitekturnih tipologij s prepoznavanjem stopnje vzročno-posledične povezanosti arhitekturno pogojene prostorske identitete na podlagi analize morfoloških vzorcev (Metoda za ugotavljanje arhitekturno pogojene prostorske identitete – MAPPI). Rezultati raziskovalnega dela so osnova za razvoj mehanizmov krepitve arhitekturno pogojene prostorske identitete na nivoju usmerjanja razvoja naselij in posameznih stavb. V teku raziskave je predvidena strokovna diskusija s širšim krogom strokovnjakov, v zaključnem delu se glavne rezultate med drugim publicira v priročniški obliki.

Ključne besede: arhitekturne krajine (AK), arhitekturne regije (AR), identiteta, stavbna in naselbinska dediščina, kontinuitete prostora, nivo naselja, arhitekturni nivo, Metoda za ugotavljanje arhitekturno pogojene prostorske identitete – MAPPI

Izhodišča

V globaliziranem svetu je poseben karakter prostora, ki ga razlikuje od drugih prostorov in ga dela prepoznavnega, vedno bolj cenjena in željena kvaliteta prostora. Čeprav so v uporabi različni termini in opredelitve tovrstne prostorske kvalitete (kot so prostorska prepoznavnost, prostorska identiteta, karakter prostora ipd.), se v sodobnih teoretskih delih in pri strokovnem delu postavlja vedno isto vprašanje: kako v današnjem izobilju dostopnih materialov in izdelkov, velikem pretoku idej in praks, spremenjenih življenjskih stilih, novih tehnoloških zahtevah ipd. usmerjati razvoj tako, da se bo prostorska identiteta ohranjala in nadgrajevala ter kako jo sanirati v primerih, kjer je že prišlo do njene degradacije ali popolne izgube.

Prostorska identiteta je vezana tako na naravne kot na ustvarjene prostorske danosti in njihov medsebojni preplet. Skozi stoletja se je razvijala spontano, brez potrebe, da bi jo načrtno izgrajevali, saj je bila vezana na lokalno dostopne materiale, tehnike in znanja, s katerimi se je načrtoval in (pre)urejal prostor. To je vplivalo tudi na obseg in (razmeroma majhno) raznolikost stavbnih tipov, ki so se pojavljali v določenem območju. Do sprememb oz. razvoja je v preteklosti prihajalo večinoma v primerih, ko je prišlo do pomanjkanja določenega materiala ali so se pomembno spremenile socialne in/ali ekonomske okoliščine, pa vendar so bile spremembe vsaj do 19. stoletja se vedno lokalno pogojene, saj je slaba razvitost transportnih sistemov iskanje novih rešitev omejevala na lokalni prostor.

Z industrializacijo in razvojem transportnih sistemov so se tovrstne lokalne omejitve začele rahljati. Večji pretok idej in znanja, hiter razvoj novih tehnoloških rešitev, dostopnost materialov iz oddaljenih lokacij in razvoj novih materialov so dodatno prispevali k rahljanju navezanosti arhitekturnih tipologij na lokalni prostor – regionalno pogojene arhitekturne tipologije niso bile več samoumevne. Kot je leta 1990 ugotovil Michael Hough »je vprašanje regionalnega karakterja postalo vprašanje izbire in torej bolj oblikovanja kot nujnosti«. Hough potrebo po ohranjanju prostorske identitete utemeljuje tudi z ekonomskimi argumenti, kot na primer pravi, da »je bistvo turizma v prepoznavnem in drugačnem«.

Novi elementi, ki se vrivajo v prostorsko strukturo (naselbinski vzorci, ki se v slovenskem prostoru posebno intenzivno izgrajujejo že vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja) so v strokovnih krogih velikokrat ocenjeni kot negativen pojav, saj se vrednotijo s stališča predhodnih, tradicionalnih vzorcev ali pa kot začasen pojav oziroma motnja v sistemu. Pa vendar so postali ti novi elementi marsikje že prevladujoči motiv in so v resnici vzpostavili nova, sebi lasten prostorski fenomen. Tega dejstva ni mogoče zanikati. Prav tako ni možna ocena novega stanja le s pomočjo tradicionalnega vrednostnega aparata. V novih in starih strukturah lahko razberemo pozitivne/negativne razvojne usmeritve ter jih postopoma izoblikujemo v nove, kvalitetne povezave s prisotno prostorsko identiteto: večplastne oblike poselitvenih vzorcev, v katerih se bodo mozaično prepletale različne naselbinske strukture. Cilj teh prizadevanj mora biti preseči današnjo stihijsko rast naselij in jo nadomestiti s smotrnim strukturiranjem nove zazidave v poselitvena jedra oziroma nove prostorske oblike v odnosu do obstoječe grajene strukture, ki je del kulturne krajine. Tovrstna prizadevanja se ne smejo omejiti na nivo naselbinske strukture kot celote, ampak obsegati tudi ostale nivoje arhitekturno pogojene lokalne identitete od umeščanja objektov v prostor, do njihove osnovne prostorske pojavnosti (npr. volumni, oblikovanje streh) in detajlnega oblikovanja (npr. obdelava fasad, arhitekturni členi). Prepoznavnost naselij in krajine ter krepitev prostorske identitete je na deklarativni ravni eden od ciljev prostorskega razvoja Slovenije, ki ga kot pomembnega opredeljuje tudi Strategija prostorskega razvoja Slovenije.

Kljub kvalitetnim temeljnim raziskavam, ki so že bile opravljene v preteklih desetletjih in bi morale biti osnova za usmerjanje sodobnega razvoja arhitekturnih tipologij v skladu s tradicionalnimi značilnostmi, se prepoznavna regionalna arhitekturna tipologija in posledično prepoznavnost prostora hitro izgubljata. Upoštevanje značilnosti regionalno pogojene arhitekturne tipologije je v izvedbenih prostorskih aktih premalo dorečeno in v izvedbeni (arhitekturni) dokumentaciji pogosto povsem odsotno. K temu de Ino prispevajo nerazviti nadzorni mehanizmi, ki bi preverjali uresničevanje že tako ohlapnih strateških deklarativnih usmeritev, ki poudarjajo pomembnost ohranjanja regionalnih arhitekturnih identitet.

Opredelitev problema

Na arhitekturnem nivoju danes nastajajo večinoma generični objekti, ki ne upoštevajo lokalnih oz. regionalnih arhitekturnih značilnosti. Tudi na urbanističnem nivoju prihaja do velikih odstopanj od v strokovnih študijah prepoznanih kvalitetnih tradicionalnih vzorcev oz. ureditev –  morfološka zasnova naselij in novi morfološki vzorci večinoma ne sledijo tistim, ki so se v slovenskem prostoru vzpostavili skozi večstoletni razvoj, ampak sledeč sodobnim funkcionalnim in ekonomskim zahtevam pogosto brez prizadevanj za upoštevanje in nadgradnjo kvalitetnih tradicionalnih vzorcev vzpostavljajo generične rešitve, ki niso lokalno oz. regionalno opredeljene. Tipičen tak primer so na primer t.i. spalna predmestna naselja enodružinskih hiš, ki so že v času povojne industrializacije močno zaznamovala predmestni in obmestni prostor. Novejša pojavna oblika so na primer trgovske, obrtne, poslovne ali logistične cone, ki so se razvile predvsem na prometno dobro dostopnih lokacijah.

Ker tovrstna območja in novi objekti tudi številčno oz. po obsegu močno presegajo tiste, ki tvorijo tradicionalno naselbinsko strukturo, je prostorska prepoznavnost posameznih delov slovenskega prostora, ki se vzpostavlja skozi arhitekturno tipologijo, močno načeta. Novejše pojavne oblike poselitve so podobne ena drugi in nimajo regionalno oz. lokalno opredeljenih arhitekturnih, ne glede na njihovo mikro- in makro-lokacijo v prvi vrsti sledijo uniformirani arhitekturni zasnovi v obliki tipskih oz. instant rešitev, ki zadovoljujejo potrebo po ekonomičnosti gradnje.

Da bi trend v prihodnje obrnili, bodo morali biti tudi v Sloveniji razviti mehanizmi, ki bodo usmerjali arhitekturno podobo tako novih objektov kot tudi objektov, ki bodo podvrženi prenovi. Za razvoj in implementacijo primernih mehanizmov pa je predhodno potrebno opraviti analizo stanja (ne)ohranjenosti arhitekturne identitete na vsaj dveh nivojih: na nivoju naselbinske strukture in na arhitekturnem  nivoju.

Cilji predloga raziskovalnega projekta

Cilji raziskovalnega projekta so:

• opraviti pregled obstoječih raziskav in drugih dokumentov na področju ohranjanja in krepitve arhitekturne identitete,
• oceniti stanje oz. ohranjenost in prisotnost tradicionalnih arhitekturnih tipologij v sodobnem prostoru,
• prepoznati ključne (generatorje) spremembe v arhitekturni identiteti v zadnjih desetletjih,
• prepoznati sodobne trende, ki vplivajo in bodo v prihodnje vplivali na formiranje arhitekturne identitete,
• na podlagi obstoječih klasifikacij arhitekturne tipologije, prepoznanih ključnih sprememb v zadnjih desetletjih in prepoznanih trendov revidirati oz. na nova opredeliti arhitekturne tipologije, njihove značilnosti in njihovo prostorsko distribucijo (revizija arhitekturnih regij oz. krajin),
• definirati ukrepe za zamejitev degradacije in poslabšanja prepoznavnosti arhitekturnih krajin na občinski in državni ravni.

Partnerji

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo

Fakulteta za arhitekturo (FA) izhaja iz dolgoletne tradicije izobraževanja in raziskovanja na področju arhitekture in urbanizma. Ustanovljena je bila leta 1919. FA je del mednarodne univerzitetne in raziskovalne mreže. V procesu evropske integracije smo prisotni v različnih programih (Socrates, Tempus, Erasmus itd.).

Urbanistični inštitut Republike Slovenije

Urbanistični inštitut Republike Slovenije (UIRS) je osrednja slovenska znanstveno raziskovalna ustanova na področju načrtovanja in urejanja prostora in z njo povezanih ved. Ustanovljen je bila leta 1955, kot javni raziskovalni zavod pa deluje od leta 1993.

Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta

Biotehniška fakulteta je raziskovalno izobraževalna skupnost visokošolskih učiteljev, študentov, raziskovalcev in sodelavcev, ki skrbijo za  visokošolsko strokovno in podiplomsko izobraževanje, znanstvenoraziskovalno, strokovno in svetovalno delo s področja ved o živi naravi (biologija, mikrobiologija) ter kmetijstva, gozdarstva in ribištva (gozdarstvo, zootehnika, agronomija) in z njimi povezanih proizvodnih tehnologij (lesarstvo, živilstvo, biotehnologija). Skupna podlaga vseh študijskih in znanstvenih disciplin na Biotehniški fakulteti so naravni viri (zemlja, prostor, rastlinstvo, živalstvo, voda) in trajnostno gospodarjenje z njimi, kar uvršča fakulteto med tiste družbene institucije, ki jih mora imeti vsak narod. Raziskovanje in izobraževanje na področju ved o življenju in naravi nalaga Biotehniški fakulteti tudi veliko odgovornost, da ustvarja strokovne in znanstvene kadre in podlage ter krepi družbeno klimo za trajno harmonično sožitje med človekom in naravo.

Aktivnosti in rezultati

 Raziskovalni projekt je razdeljen v šest delovnih sklopov:

1. Pregled in analiza preteklih grad iv in študij.
2. Metodološki okvir raziskave.
3. Zajem in analiza empirični h podatkov – nivo naselja.
4. Zajem in analiza empiričnih podatkov – arhitekturni nivo.
5. Sintezno vrednotenje nivo naselja in arhitekturni nivo – obdelavapodatkov in predlog ukrepov.
6. Zaključki in obdelava in priprava grad iv za diseminacijo.

Kontakti