Raziskovanje v umetnosti II

Predmet Raziskovanje v umetnosti II je praktična aplikacija vsebin, konceptov in znanj, ki jih je študent pridobil pri predmetu Raziskovanje v umetnosti I. Obsega področja likovna umetnost, glasba, gledališče, film, radio in televizija, arhitektura in krajinska arhitektura ter oblikovanje (vizualne komunikacije, industrijsko oblikovanje, unikatno oblikovanje, oblikovanje tekstilij in oblačil). Glede na naravo ustvarjalnega dela v umetnosti, ki ima karakter procesualnosti in razvijanja ter obliko individualne ali timske kreacije, tvorita področnospecifični okvir raziskovanja na tretji stopnji izobraževanja umetnosti dve koordinirani metodološki matrici: (i) matrica akcijskega raziskovanja (action research) in (ii) matrica posebnih metod raziskovalnega dela na posameznem umetniškem področju.

Akcijsko raziskovanje je oblika praktičnega raziskovanja za ugotavljanje, odkrivanje in refleksijo dejstev, ciljev in problemov, ki jih zaznavajo posamezniki v svoji lastni ustvarjalni praksi (practice based research). Raziskovalec proučuje in ugotavlja vzroke svojih ravnanj in s tem odpira vrata netrivialnim spremembam ter napredku v svojem delovanju. V okviru tretjestopenjskega raziskovanja ima akcijsko raziskovanje na področju umetnosti naslednje značilnosti: ideje in problemi izvirajo iz konkretnih potreb prakse; cilji niso v preverjanju teorij, ampak v spreminjanju konteksta prakticiranja; pridobljeni rezultati imajo obliko aplikativnih operatorjev, ki omogočajo neposredno uporabo v praksi; raziskovalne situacije so obravnavane celostno; raziskovalec je aktivno udeležen v procesih in je v interaktivnih povezavah z drugimi udeleženci v teh procesih (mentor, kustos, publika ipd.).

Posebne metode raziskovalnega dela v pedagoški proces prinašajo dispozicionalna, tj. praktična, spretnostna in aktivno verificirana znanja. Pedagoški potencial akcijskega raziskovanja in področnospecifičnih metod raziskovalnega dela prihaja do izraza skozi praktično metodološko podporo doktorandovemu individualnemu raziskovalnemu delu (uvidevanje in formuliranje problemov, eksperimentiranje z alternativami, oblikovanje netrivialnih alternativ, odločanje med alternativami, iskanje rešitev druge vrste, metodološka refleksija izvedbenih etap raziskovalnega projekta ipd.).

Kot aplikativna infrastruktura umetniškega raziskovanja so področnospecifične metode striktno vezane na konkretne raziskovalne problemske situacije, ki jih v pedagoški proces vnašajo študenti s svojimi raziskovalnimi problemi in vsebinami. Študentu po eni strani pomagajo reševati čisto konkretne raziskovalne probleme, po drugi pa ga metodično usposabljajo za raziskovalno soočanje z drugimi, vnaprej nikoli povsem predvidljivimi problemskimi situacijami. Področne specifike teh metod so na opisni ravni vidne le delno, natančno razvidne pa so iz navedene bibliografije po področjih, predvsem pa v neposrednih aplikativnih pogojih, ki jih definirajo umetniški izrazni mediji s svojimi predpostavkami in komunikacijsko naravo. Predpostavka izvedbe predmeta je individualno delo s študentom na njegovem raziskovalnem projektu.