Nagovor dekana ob podelitvi diplomskih listin

Lepo pozdravljeni na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani,

v sredo, 17. 5. 2023, ob 6. uri zjutraj sem na radijskih novicah slišal, da se severozahodni del Slovenije sooča s poplavami in plazovi, da se je uspela ukrajinska protizračna obramba ubraniti pred raketnim napadom agresorske države ter da je vlada RS včeraj preklicala veljavnost državnega praznika, ki je bil na hitro in brez širše razprave sprejet aprila lani.

Nato so sledile novice o športu. Simptomatičnost dejstva, da normalnih novic več ni, razen seveda športnega razvedrila, v nobenem primeru ni naključna. Govori predvsem o tem, v kakšnem svetu živimo, kako si svoj vsakdan razlagamo, ga dojemamo in se nanj odzivamo. Krasni nori svet.

To je moj zadnji nagovor ob podelitvi diplomskih listin, zato mi dovolite, da prej povedanemu posvetim nekaj več pozornosti. Morda bodo moje misli sprva nekoliko razkropljene, a upam, da na koncu najdem svoj smisel.

Funkcijo dekana sem prevzel 1. oktobra leta 2017, ko sem nagovoril brucke in bruce, ki so se vpisali v študijskem letu 2017/2018. Danes podeljujemo diplomske listine za zaključen petletni študij arhitekture in enako dolgo trajajoč študij dveh stopenj urbanizma diplomantom, ki so študij zaključili v drugi polovici leta 2023, morda nekaj mesecev prej, morda nekaj mesecev pozneje.

Z nekaj matematike to pomeni, da bi se v resnici morali danes ob enako slavnostni priložnosti, po petih letih in pol, ponovno srečati, vendar si upam trditi, da vas je tu med nami komaj kaj, morda celo nihče, ki bi mu študij uspelo končati v predpisanem času. Zakaj je tako?

Sam o tem razmišljam pogosto in se sprašujem, ali bi morala fakulteta aktivneje pristopiti k spodbudi hitrejšega zaključka študija. In kako na to gledate vi, spoštovani starši, ko vaši otroci na drugih študijih doštudirajo hitro in učinkovito, pri nas pa se študij vleče in vleče?

Kaj je prav? Kaj zelo narobe, če sploh to je dejstvo?

Arhitekture in urbanizma se učimo stalno in vse življenje; učim se ju tudi sam, prav tako tudi kolegice in kolegi profesorji in asistenti. Zaključek študija je namreč le eden izmed številnih korakov na naši pestri strokovni in izobrazbeni poti. Nastopi takrat, ko so zanj pogoji v resnici primerni. Ni mehanska odločitev, je naravni potek stvari, za katere je najboljše, po mojem osebnem mnenju, da se vanje čim manj instrumentalno posega, zato prosim, da sprejmete moje razmišljanje.

Ob pregledu in podpisu diplomskih listin se vedno z mislimi ustavim na vaših imenih. Razmišljam in se vas spominjam. Nekaterih seveda bolj, drugih manj, nekaterih na žalost sploh ne. Letos opažam, da je odsotnost spomina velika, da vas prepoznavam manj kot sicer. Zakaj?

Preživeli ste, preživeli smo dve težki leti študija na daljavo. Nismo se srečevali, stiki so bili omejeni na vnaprej dogovorjena srečanja in sestanke. Vezi so se le stežka stkale.

Razlike opažam tudi v predavalnici. Zanesenjakov, ki bi želeli ali bili voljni študirati v živo in v realnem času, je vsaj za tretjino manj kot pred leti. Pandemično delo in učenje je spremenilo razmerja med podatki, informacijami, sporočilom in znanjem. Razmerja, na katere ste se vi, bojim se, hitreje prilagodili kot mi, fakulteta. Spremembe potekajo hitro, zato bom vesel, če svoje izkušnje, interese in pričakovanja delite z nami. Prihajajo namreč nove generacije študentov, za katere bo treba, brez dvoma, določene ustaljene učne prakse korenito prilagoditi.

Obenem pa med nami ostaja optimizem, da nam je v veliki meri uspelo ohraniti, morda celo okrepiti zavest o pomenu skupinskega dela, skupnega študija in lekcij za življenje. Seminarji naši fakultet so, to spoznavam vedno bolj, ključen vsebinski, psihološki in družbeni prostor, kjer se poučevanje arhitekture in urbanizma vedno znova presnavljata, redefinirata in vzpostavljata lastno aktualnost. Podobno kot dolžina študija je tu seminar izjemna prvina našega študija, izjemno krhka, a čvrsta obenem. Zahvaljujem se vam, da ste v letih svojega študija prispevali h krepitvi seminarskega duha!

Dotaknil se bom še tretje teme, ki je močno povezana s preteklimi šestimi leti. Začelo se je avgusta leta 2018, nadaljevalo pa 15. decembra istega leta, ko je 15-letna podnebna aktivistka Greta Thunberg na Mednarodni podnebni konferenci št. 24 v Katovicah na Poljskem v čustvenem nagovoru med drugim povedala: »We cannot solve a crisis without treating it as a crisis. We need to keep the fossil fuels in the ground and we need to focus on equity.« Krize ne moremo rešiti, če je ne obravnavamo kot krizo. Fosilna goriva moramo obdržati pod zemljo in se osredotočiti na pravičnost.

Sam sem bil do okoljskih vprašanj kritično zadržan, predvsem zaradi številnih mnenj, stališč in ravnanj. Kako resno je sploh to vprašanje?

Globoko se zavedam pomena, resnosti in odgovornosti tega nagovora in prav zato sem se kljub zavedanju, da vam ob tej priložnosti s tega položaja in na tem mestu ne smem trositi prazne slame, odločil, da svoje sklepne besede vseeno posvetim tudi podnebni tematiki.

Od leta 2018 naprej se ne glede na vsa izrečena opozorila izpusti toplogrednih plinov na svetovni ravni povečujejo. Kratkotrajni upad leta 2020, iz vsem znanih vzrokov, je bil hitro nevtraliziran. Svet drvi v izjemno asimetrijo. 1 % najbogatejših zemljanov ustvari dvakrat več izpustov kot revna polovica sveta. 10 % najbolj razvitih prispeva polovico vseh izpustov na planetu.

Kako si ta dejstva sploh lahko razlagamo, kako lahko opravičimo takšno ravnanje? Gretine besede, da v prihodnosti potrebujemo predvsem pravičnost, so ključne! Človek namreč že od začetka civilizacije svoje blagostanje, razvoj in močno opevano dodano vrednost dosega izključno na podlagi dveh metod: izkoriščanja nakopičene energije preteklih milijonov let in izkoriščanja dela gospodarsko podrejene delovne sile.

Od sužnjelastništva v antiki prek tlačanstva v srednjem veku pa vse do kolonialne in liberalne ekonomije sodobnega sveta, ki razlike z razliko od preteklih dob vzpostavlja na globalni ravni. Naša neizmerna sla po presežkih se je vzporedno z razvojem družbeno-gospodarskih razmerij iz statične prelevila v enakomerno naraščajočo ter pozneje iz naraščajoče v enakomerno pospešujočo! Danes se uspeh podjetij in držav ne meri v absolutnih vrednostih, temveč v deležu rasti, deležu povečevanja presežne vrednosti, ki se, v najbolj agresivnih gospodarskih panogah, meri s kvadratnimi funkcijami. Svet v resnici s pospeškom drvi v večjo in večjo neenakost, nepravičnost in neravnotežje.

Novice, o katerih sem govoril v uvodu, so jasen dokaz slednjega.

Morda nas milijarde ton izpuhov toplogrednih plinov ne zadevajo? Morda so vse te vrednosti »izmišljene«, del velike zarote? Morda tudi segrevanja ni ali pa, tudi če je, na življenje na planetu ne bo bistveno vplivalo? Dvom seveda obstaja, a nepravičnost je nesporna! In posledično sta globalna nepravičnost in globalno segrevanje zame sopomenki.

Sopomenki istega problema – stalne, naraščajoče in egoistične sle po dobičku, presežku, dodani vrednosti.

S segrevanjem planeta se segrevajo tudi čustva. Nezadovoljstvo in stiska naraščata. Ljudje z najbolj izkoriščenih območij sveta zaradi številnih vzrokov, tudi podnebnih, zapuščajo svoje domove v agoniji po preživetju. Po predvidevanjih naj bi do leta 2050 1,2 milijarde zemljanov zapustilo svoje domove. To je ena sedmina vsega prebivalstva!

Ograje, bodeča žica, orožje in vojne tega izziva ne bodo rešili! V šestih letih dekanovanja se je moje zavedanje in prepričanje, da moramo s spremembo načina življenja prispevati vsi, predvsem pa v prvi vrsti bogatejša polovica sveta, okrepilo in dozorelo, zato si bom vas dovolil ob prehodu na vašo poklicno pot opozoriti na dve knjigi, ki po mojem mnenju nakazujeta smer k boljšemu, pravičnejšemu ravnanju.

Sisteme družbene enakosti so razvijali stoletja. Vprašanje, kako jih preseči, kako zasnovati vzdržen in pravičen svet, nikakor ni enostavno. Pet let izobrazbe, o katerih sem govoril uvodoma, zato v nobenem primeru ni dovolj. Z učenjem ne smemo nehati, kajti naš poklic bo v igral v izzivih, ki nas čakajo, ključno vlogo. In s tem je povezano tudi vprašanje, kako učiti za »Velike spremembe«. Spremembe v razmišljanju, ustvarjanju in ravnanju. Če nas knjiga »The climate book«, ki jo je uredila prej omenjena Greta Thunberg, predvsem ozavešča o razsežnostih razmer, v katere smo prešli, nas knjiga »24 Principles for Designing Massive Change« nizozemskega oblikovalca Bruca Maua opogumlja, da je oblikovanje tista velika ustvarjalna moč, s katero je edino možno reševati kompleksna, nelinearna in asimetrična vprašanja naše prihodnosti. Oblikovanje je privilegij našega poklica, ki veščine inženirstva nadgrajuje z neizmerno ustvarjalnostjo in preseganjem znanega in že razumljenega.

Zato vas, spoštovane kolegice in kolegi, spodbujam, da s svojim »študijem« nadaljujete, morda s tema dvema deloma, morda s katero od drugih pronicljivih knjig ali umetniških del. Zaupajte v svojo kritičnost, modrost in inovativnost. Ob tem pa, ne pozabite, da velikih izzivov ne morete rešiti sami. Vrnite se v svoje »seminarske risalnice«, kajti izzive prihodnosti bomo lahko rešili le s sodelovanjem in medsebojnim spoštovanjem, zato iskreno upam, da smo vas v okvirih zmožnosti, ki so nam na razpolago, v dolgih letih vašega študija, v plodnih seminarskih skupinah uspeli pripraviti na velike spremembe in globalne izzive.

Želim vam veliko sreče, veselim se vaših bodočih uspehov!

Prof. dr. Matej Blenkuš, dekan v mandatnem obdobju od 2017 do 2023