V spomin arhitektu, profesorju, doktorju in akademiku, Fedji Koširju.

»Izobražen arhitekt je klasično izobražen arhitekt. Drugih ni…« (Edvard Ravnikar).*

» V arhitekturni teoriji se uveljavlja razumska, v arhitekturni praksi čutna (predvsem vizualna in taktilna) komponenta. Kaj je pomembnejše, teoretski diskurz ali delo na terenu, se ne bomo nikoli dogovorili« ***

 »Osnovna značilnost slovenske arhitekture XX.stoletja je torej nihanje med tradicijo in inovacijo…«***

»Minimalizem je nadaljevanje postmoderne (z drugimi sredstvi)«.*** »Dekonstruktivizem je nam, radikalcem, najbolj simpatičen…«.**

»Ljubljanske prazne gradbene jame so kot grobovi izgubljenih iluzij in neuresničenih vizij, ki spominjajo na radbibilske Eldorade.«**  (vse: Fedja Košir).

V zadnjem času je slovenska arhitektura izgubila še eno od izjemnih osebnosti; poleg akademikov Milana Miheliča in Stanka Kristla, profesorja Grege Košaka in Janeza Lajovica nas je povsem nepričakovano, medtem ko smo ga še vitalnega srečevali na različnih kulturnih dogodkih, pri 84 letih zapustil naš nekdanji profesor in dekan, doktor, akademik, arhitekt, urbanist, pisec in prevajalec Fedja Košir.

Ta žalostna, presenetljiva novica nas je nepripravljene doletela v začetku julija, saj se je po njegovi intelektualni živosti- med drugim je zadnje čase redno objavljal strokovne prispevke tudi v reviji Outsider- zdelo, da bo lahko še dolgo prispeval svoje kritične misli v prostor diskusije v polju arhitekture, pa tudi širše… a tako gre to, skrivnost življenja je tudi v tem, da ne moremo vedeti, kdaj bomo poklicani, da odrinemo z bregov imanence, prečkamo reko in pristanemo onkraj, v meglicah transcendence…

Na našo Fakulteto za arhitekturo je Fedja Košir prišel v svojih zgodnjih štiridesetih leta 1984, v času, ko se je naša generacija od faksa že poslavljala, tako da sam pri njem nisem več poslušal ali opravljal kakšnega predmeta, kaj šele seminarja. A kljub temu smo njegovo prisotnost še zaznali, ob odsotnosti Edvarda Ravnikarja, ki je bil nekaj let pred tem s fakultete umaknjen, sta nanjo namreč prišli priznani osebnosti in arhitekta iz njegove šole oz. njegovega ožjega kroga. Poleg starejšega Stanka Kristla tudi Fedja Košir in občutili smo, da je na stopniščih starega Grabna zavel nek nov veter, vsak od njiju je s sabo prinesel že preizkušeno svojo (p)osebnost.

Profesor Košir se je na FA povsem predal pedagoškemu poslanstvu ter opustil svoje sicer uspešno projektansko delo. Ni verjel, da je mogoče oba pola strokovnega dela opravljati enako vrhunsko in predano hkrati. Ob raznolikem delu s študenti vseh stopenj, vključno z doktoranti, pa se je najbolj poglobil v področje, ki je bilo dotlej na Fakulteti za arhitekturo- čeprav je bilo v fragmentih vtkano v nekatere predmete- izrazito deficitarno obravnavano: v teorijo in kritiko arhitekture. To tematiko je (poleg urbanizma) z znanjem in strastjo predaval, a ob tem poskrbel tudi za izdajo različnih, reprezentančnih monografij, med katerimi izstopa predvsem trojček knjig »K arhitekturi«, v katerem je predstavil zgodovino arhitekturne teorije v svetu (prva dva dela) ter na Slovenskem (tretji del). Morda je najbolj prepričljivo, če skozi par utrinkov pogledamo, kako nas avtor v svoji knjigi nagovarja:

»Arhitekturna teorija je tisti del arhitekture, ki je najmanj znan in ga zato posebno v gluhi lozi provincialnih okolij neusmiljeno zlorabljajo v bitkah za cenen strokovni prestiž, pri čemer niti večina arhitektov ne ve čisto dobro, kaj teorija je in kakšen je njen dosedanji razvoj.«

»Kdorkoli si, ki to bereš, mogoče boš zaslutil, kako so se tolikeri, iščoč smisel svojega življenja, bližali kakor svečenik k žrtveniku: k Arhitekturi. In zato- tako pravi kar v naslovu svojega proemija Alberti: lege feliciter!«

»Toda vsa zadeva ni nezanimiva. Slovenska arhitekturna teorija je kot reka, ki teče čez brzice in kaskade, turbulentno dramatično in dramatično turbulentno, polna konfliktov, v katerih ne zmaga vedno boljši in pametnejši, temveč v približno polovici primerov prav tisto, kar je najmanj smiselno in zato na dolgi rok najbolj škodljivo. Že zato kaže proučiti problem tudi drugače, ne samo skozi naočnike ustaljenega javnega mnenja. Poglejmo globlje, pod kožo idej in ideologij, in jih primerjajmo z razvojem teorij o arhitekturi drugod. Nismo ne oaza ne atol, še manj vesoljska sonda, ki blodi skozi neskončnost. Smo del precizno profilirane celote, pričemer pa pogosto ne vemo niti tega, kaj je celota in od kod smo mi sami.«

Košir je bil široko razgledan in artikuliran erudit, klasično izobražen arhitekt, ki je imel profiliran pogled na arhitekturo, na njeno zgodovino in tudi na sodobne tokove in trende v njej. Odlikovala ga je posebna drža, ki je bila kritična in je večinoma odstopala od t.i. »mainstreamov«. Svoje strokovno mnenje je izražal brez zadržkov in brez olepševanj, zato se z njegovimi tezami in trditvami marsikdo ni mogel strinjati in v strokovni srenji ni bil povsod priljubljen, a tega pisec tudi ni pričakoval. In vendar je bilo potrebno priznati- tudi če nisi bil pristaš njegovih ugotovitev-, da avtor stoji za svojo argumentacijo in da jo zna tudi teoretsko utemeljiti.

Morda je njegovo samosvojo, skoraj samorastniško držo lažje razumeti tudi skozi

optiko njegovih zgodnjih življenjskih izkušenj. Mladi Fedja je pri enajstih letih, ko bi sin najbolj rabil očeta, da mu pomaga vstopiti v veliki svet, izgubil očeta Mirka, aktivnega predvojnega komunista, ki je postal po vojni žrtev Dachauskih procesov. Poslali so ga na Goli otok in ga tam ob prihodu leta 1951 tudi ubili. Bolečina je globoko zarezala v mlado dušo odraščajočega otroka, zato je skozi življenje svojo pot utiral samostojno, pa tudi na samosvoj način, ki je vključeval kritično distanco do sveta, sistemov in avtoritet ter nenazadnje tudi do monopolov in ideologij sodobne arhitekture.

Fedja Košir je bil, preden je prišel na fakulteto, dalj časa zelo aktiven tudi v projektantskem delu, zato je poznal oba pola ustvarjanja, kar je gotovo priviliegij tako pri vrednotenju in kritiki arhitekture, kot tudi pri s teorijo podprtim delom v praksi.

S svojim projektantskim delom je pričel že kar ob diplomi (zaključil jo je z odliko leta 1964), ob kateri je pri profesorju Ravnikarju pomagal razvijati fasadni plašč stolpnic na Trgu revolucije. Profesorjev vpliv je bil berljiv tudi pri njegovem nadaljnjem ustvarjalnem delu, ki se je raztezalo skozi dve dekadi. V prvih letih je nadaljeval s svojim delom na Trgu pri IZTR, potem na UI (Urbanističnem inštitutu), deloval je tudi v svobodnem poklicu, nato v Zavodu ing. Stanko Bloudek, kar nekaj let do prihoda na fakulteto pa je bil aktiven v takrat uspešnem Biroju 71 v Domžalah.

V tem času se je, podobno kot starejši in mlajši vrstniki, udeleževal slovenskih in jugoslovanskih urbanističnih in arhitekturnih natečajev in bil pri njih zelo uspešen, saj je prejel okoli šestdeset nagrad in odkupov.

Leta 1969 je zmagal na natečaju za zimsko kopališče v Tivoliju, njegova izvedba pa še danes predstavlja Koširjevo verjetno najbolj znano arhitekturno stvaritev. Tudi Park hotel na Bledu je bil pridobljen po natečaju (1970), kot tudi (žal nedokončana) cerkev na Žalah (1981).

Sicer pa je pobiral urbanistične nagrade za oblikovanje velikih mest, od centra Beograda (1968), centra južnega Zagreba in centra Nikšiča (1971), centra Kraljeva (1974) in Bugojna (1978) ter novega Osijeka (1983). Za ta izjemen opus urbanističnh rešitev je leta 1978 prejel tudi nagrado Prešernovega sklada.

Redno je tudi objavljal svoje tehtne prispevke v strokovnih revijah in časopisih (AB, Sinteza, NR, ČiP, Komunikacije…). Zanimalo pa ga je tudi raziskovanje, zato je konec leta 1982  tudi doktoriral (pri prof. dr. Jožetu Koželju) s temo »Razvoj kompozicije multifunkcionalnih arhitekturno-urbanističnih sklopov«. Od tam ni bila več dolga pot do vstopa na Fakulteto za arhitekturo.

Košir je kot pedagog ostal aktiven vse do svoje upokojitve leta 2013, med letoma 1997 in 2001 pa je fakulteto kot dekan tudi vodil. Vzgojil je celo vrsto študentov, bil je mentor pri mnogih diplomskih in parih doktorskih nalogah. Poleg že omenjenih treh ključnih knjig je prof. Koširju med poučevanjem uspelo napisati in objaviti še vrsto drugih temeljnih knjig na temo arhitekture,skoraj vse pa so izšle pri založbi fakultete. Naštejmo vsaj bistvene med njimi:

-»Zamisel mesta« (1993), v njej se avtor sprehodi od prazgodovine do sodobnega mesta (zanjo je leta 1995 prejel Plečnikovo medaljo).

-prevod in komentarji prve, antične teoretske razprave Deset knjig o arhitekturi (»De architectura libri decem«) avtorja Vitruvija (Plečnikova medalja 2010)

-Edvard Ravnikar kot teoretik (2006)

-Kolašin in Lovčen: Od človeškega k onstrančloveškemu – arhitekt Marko Mušič (2011, izdala SAZU).

-izbor svojih strokovnih člankov tridesetih let 20. stoletja.

-devet monografij, med drugim o Palladiu in Le Corbusierju.

-oris dela in pomena prof. Mihevca (2011)

Žal se na naši fakulteti njegovih knjig- razen v knjižnici- ne da enostavno  pogledati ali celo kupiti (kot tudi nekaterih drugih edicij FA ne); vsaj za naše edicije bi nujno potrebovali vsaj malo, priložnostno knjigarnico.

Košir je bil dolga leta tudi član DAL, leta 2007 pa je postal tudi častni član ZAPS. Leta 2015 je bil sprejet v Academiae scientiarum et artum Europea v Salzburgu, leta 2023 pa so ga izvolili v izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Sam sem imel z njim zelo malo stikov, pa še ti so bili v glavnem posrednega značaja (strok. srečanja, simpoziji, okrogle mize itd.), a med njimi je bila tudi kakšna zanimiva izkušnja. Pred par leti sem jo doživel ob priložnosti, ko je civilna iniciativa za ohranitev ljubljanske tržnice povabila par strokovnjakov, da sodelujemo pri srečanju na to temo. Za akademika v njegovih letih, ki je bil vse življenje izrazito sodobno usmerjen in se ni ukvarjal s historično stavbno dediščino, se ne bi bilo potrebno izpostavljati ob »politično in strokovno« tako občutljivi temi. A profesorju je bilo ob tem povsem jasno, na kateri strani sta dolgoročna strokovna »resnica in pravica« njegovega rojstnega mesta, zato je brez zadržkov izkazal svoj civilni pogum in še enkrat dokazal, da se je vredno boriti za prave stvari ter stopiti na »pravo stran zgodovine«.

Za konec pa še nekaj utrinkov iz Koširjevih meditacij o stanju stvari v slovenski arhitekturi, iz njegove kapitalne knjige »K arhitekturi«, tretjega dela, posvečenega razvoju arhitekturne teorije na Slovenskem. Odstavek, s katerim zaključi svoj tretji, domači del trilogije »K arhitekturi«, je pomenljiv in se bere skoraj kot neke vrste avtorjev »credo«:

»Imamo dve vrsti arhitkturne estetike, prav tako tudi dve vrsti teoretikov in praktikov. V prvi vrsti so flisovščina & socrealizem & postmoderna. V drugi so Cankar & tandem Stele + Plečnik & rodovi funkcionalistov. Če ste za prvo, ne morete biti tudi za drugo … in obratno. Na »galapagosu« naše arhitekture se nabira znatna količina teoretskega »guana«: ne bo ga ravno lahko spraviti spod nog. Pa ga bo treba, če nočemo, da bi se nam za hrbtom nasmihal ves svet. Rubikon smo, ne da bi se zavedali, ravnokar prešli.«

Malo pred tem pa zapiše:

»Seveda lahko ves ta razvoj proučujete povsem nevtralno- toda končno se morate le opredeliti za eno ali za drugo držo, tertium non datur: bržkone vam obe hkrati ne moreta biti enako všeč.«

Nam, vsem tistim, ki smo podedovali zapuščino izostrene misli profesorja Koširja,

navsezadnje ostaja odprto retorično vprašanje: ali lahko v našem malem narodu, v naši izjemni  deželi ter nenazadnje v naši kompleksni, naporni, a krasni disciplini arhitekture živimo eden ob drugem z različnimi, včasih tudi nasprotnimi pogledi, pri katerih se ni potrebno nujno opredeliti za eno od nasprotujočih si, antagonističnih pozicij? Živeti tako s tradicijo, kot tudi z inovancijo, s klasiko, kot tudi z moderno, s Plečnikom, kot tudi z Ravnikarjem?

Morda sta svet in čas, ki se dandanes tako intenzivno zgoščata in turbuletno spreminjata, zrela za elementarni premik pogleda in pomiritev duhov: kot posamezniki in skupnosti iz generacij, ki niso več tragično izgubljale očetov ali mater, lahko izstopimo iz večnega tekmovanja  v polje sodelovanja, v miru zaživimo eden ob drugem in si dopustimo, da svobodno razmišljamo o življenju, njegovem smislu in lepoti v njem.

doc. Aleksander S. Ostan

*Nova revija 35/36 1984, 297; izjavi ER v intervjuju z Alešem Vodopivcem

**V intervjuju, ki ga s prof. Koširjem opravita leta 2014 Nina in Matevž Granda za revijo Hiše in razširjenega objavita pred kratkim na spletni strani revije Outisder.

***K arhitekturi, prvi in tretji del, 2007.