Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo

Podeljena Plečnikova odličja 2022

Sklad arhitekta Jožeta Plečnika je v ponedeljek, 23. maja 2022, razglasil prejemnike najvišjih strokovnih priznanj na področju sodobne arhitekturne ustvarjalnosti v Sloveniji. Strokovna komisija je soglasno podelila Plečnikovo nagrado in štiri Plečnikove medalje.

  • Objavljeno
    24. 5. 2022
Podeljena Plečnikova odličja 2022

Plečnikovo nagrado prejmejo Matija Bevk, Vasa J. Perović in Johannes Paar za Neue Galerie und Kasematten / Neue Bastei v avstrijskem Wiener Neustadtu.

Dve Plečnikovi medalji za arhitekturno realizacijo prejmejo Aljoša Dekleva, Tina Gregorič in Lea Kovič za Sosesko Novo Brdo ter Marko Studen, Jernej Šipoš in Boris Matić za Cukrarno.

Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture prejme interdisciplinarna delovna skupina (Andrej Hrausky, Sonja Ifko, Lena Jevnik, Nataša Jurgec Gurnick, Špela Karo, Mateja Kavčič, Natalija Lapajne, Darja Pergovnik, Ana Porok, Irena Potočnik, Špela Spanžel (vodja), Marko Stokin, Tomaž Štoka (koordinator), Metka Štrajhar, Meta Štular, Irena Vesel, Gojko Zupan in Bogo Zupančič) za pripravo nominacije del Jožeta Plečnika za vpis v Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. Plečnikovo medaljo za delo s področja arhitekturne teorije, kritike in strokovne publicistike prejme dr. Mateja Kurir za znanstveno monografijo O oblasti v arhitekturi.

Plečnikovo študentsko priznanje prejme Eva Matijašević za magistrsko delo Idejna zasnova rafinerije odpadkov in energetsko središče na območju termoelektrarne Trbovlje, izdelanopod mentorstvom doc. Roka Žnidaršiča.

Plečnikova odličja so osrednje javno in najvišje strokovno priznanje slovenskim avtorjem za vrhunske stvaritve, nastale v zadnjih petih koledarskih letih v Sloveniji ali tujini, na področju arhitekture, urbanizma, krajinske arhitekture ali notranje opreme.

Sklad arhitekta Jožeta Plečnika letno podeljuje tri vrste odličij: Plečnikova nagrada je osrednje in najpomembnejše odličje za najkakovostnejšo arhitekturno realizacijo slovenskega avtorja. Plečnikovo medaljo podeljujejoza aktualno realizacijo ali delo s področja arhitekturne teorije, kritike in strokovne publicistike  ali za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture.

Spodbuda za kakovostno delo je prepoznana v Študentskem priznanju.

Letošnja svečana podelitev Plečnikovih odličij je potekala v ponedeljek, 23. maja 2022 ob 18. uri v Slavnostni dvorani Narodne galerije v Ljubljani, Cankarjeva 20, s častnim gostom in slavnostnim govornikom Pavlom Gantarjem.

Ob tej priložnosti bo izdan katalog v slovenskem in angleškem jeziku.
Razstava del vseh prejemnikov  Plečnikovih odličij 2022 bo potekala v javnem prostoru, in sicer bo na ogled v mestni galeriji na prostem na Novem trgu od 23. maja 2022 dalje. Podrobnejša razstava projekta, nagrajenega z letošnjo Plečnikovo nagrado, bo odprta v sredo, 25. maja 2022, ob 18. uri v Galeriji DESSA, Židovska steza 4. Nagrajeno delo bodo predstavili avtorji.

Poročilo strokovne žirije

Plečnikove nagrade in priznanja so odraz v stroki vzpostavljenih vrednot, ki jih pooseblja vsakokratna žirija. So tudi odraz stanja v stroki, saj sta nabor projektov in njihov izbor pogojena s prijavami in dejansko produkcijo arhitekturnih del. Kljub povečani arhitekturni produkciji v zadnjih letih se seznam primernih kakovostnih izvedenih del ne povečuje. To priča tudi podatek o razmeroma majhnem številu prijavljenih aktualnih realiziranih projektov na letošnji razpis. Ravno nasprotno pa lahko ugotavljamo za dela, ki predstavljajo prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture. Teh je bilo skoraj toliko kot arhitekturnih realizacij. Slednje bi lahko pripisali dejanskemu stanju zmožnosti ustvarjanja kakovostne arhitekture v dani družbenopolitični in kulturni realnosti, pa tudi konsenzu glede kakovostne arhitekture v stroki, ki se zaveda visoko nastavljenih kriterijev za Plečnikova odličja ter avtorjem za marsikatera dela vklopi samoevalvacijski sistem. To je po eni strani dobro, saj priča o visoki ravni kritičnosti in samokritičnosti v polju arhitekture, po drugi strani pa je zaskrbljujoče, saj so možnosti za realizacijo zares kakovostnega arhitekturnega dela omejene. Razloge za veliko število del s področja arhitekturne publicistike in tistih, ki predstavljajo prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture, gre verjetno pripisati vse večji ozaveščenosti stroke o lastni identiteti, zgodovini in avtonomiji ter nujnosti vzpostavljanja aktivnega dialoga, prezentaciji in institucionalizaciji arhitekture kot kulturne dobrine.

Razveseljuje tudi dejstvo, da je na razpis prispelo kar nekaj del, katerih avtorji predstavljajo najmlajšo generacijo slovenske arhitekture. Ta se je bila primorana vzpostaviti skozi serijo družbenih kriz (finančne, okoljske, zdravstvene …), ki so močno zarezale v polje arhitekturnega ustvarjanja, vzpodbudile prespraševanje vloge in odgovornosti arhitekturnega poklica ter ne nazadnje tudi organiziranja same arhitekturne prakse. Te vedno bolj širijo polje svojega delovanja – se premikajo od biroja k agenciji, od avtonomije k dialogu, mediiranju med različnimi deležniki, skrbi za dediščino, ohranjanju kakovostnega grajenega in naravnega prostora ter k ozaveščanju vseh vpletenih skozi primer, ne glede na velikost projekta. Prav slednje – ozaveščanje skozi visokokakovostno grajeno intervencijo v obstoječem tkivu, bodisi v anonimni ali znani arhitekturi, je tisto, kar tem projektom daje arhitekturno, materialno in družbeno odpornost.

V naboru prispelih predlogov gre za vrsto kakovostnih arhitekturnih del, kar nekaj med njimi pa je izredno kakovostnih. Pri večini med njimi gre za realizacije, ki izhajajo iz javnih natečajev. In prav na tem mestu je treba znova opozoriti na pomembnost natečaja kot edinega postopkovnega sredstva, ki omogoča izbor najbolj kakovostnih arhitekturnih rešitev. Čeprav smo vsakih nekaj let priča napadom na stroko, ki skušajo ukiniti arhitekturne, krajinskoarhitekturne in urbanistične natečaje, pa z vsakim posameznim izvedenim natečajem ugotavljamo, da gre za nenadomestljiv instrument, ki ima potencial, da vedno znova omogoča arhitekturne presežke.

Naslednja pomembna ugotovitev je, da je velika večina nagrajenih in nominiranih realizacij s področja prenove. V evropskih državah se delež gradbenih dejavnosti, vezanih na obstoječ stavbni fond povečuje, delež, ki predstavlja novogradnje, pa je četrtinski. Poleg tega je skoraj tri četrtine stavbnega fonda starega med 15 in 50 let, kar narekuje potrebo po skrbi, obnovi in zagotavljanju kulturne kontinuitete, ki je zapisana v njem. Na letošnji razpis je prispelo 14 aktualnih realizacij, med katerimi jih je bilo povezanih s prenovo kar 10. Čeprav je k prenovi možno pristopati na različne načine, od strogega konservatorskega pristopa do bolj svobodnih celostnih prenov v smeri ponovne uporabe, med predlogi lahko prepoznamo visoko zavest o pomenu dediščine in njene pomembne vloge za kulturno identiteto nekega prostora. Zato ni presenetljivo, da dve Plečnikovi odličji za realizacijo predstavljata prenovo, tretje odličje pa sicer novogradnjo, a ta služi kolektivnemu in je izražena skozi javni interes.

Prenova sicer ni vezana zgolj na ohranjanje kulturne dediščine, temveč sodeluje tudi pri trajnostnem razvoju, ki ima v današnjem času vedno bolj pomembno vlogo. Prenovo tako danes marsikdaj povezujemo z vsebinami, kot so ponovna uporaba, recikliranje materialov, življenjski cikel objekta itd. Arhitektura se je namreč znašla pred velikim izzivom, saj lahko skupaj z drugimi strokami pripomore k blaženju vplivov podnebnih sprememb. In prav tu se skriva nova vloga arhitekturne stroke, to je pozicija v družbi, ki je zgodovina arhitekture do danes v takšnem obsegu še ni poznala. To je tudi priložnost za mlade generacije, da v arhitekturni stroki odkrijejo veselje in draž, pa tudi odgovornost, ki jo daje možnost vplivanja na preoblikovanje našega skupnega prostora in družbe. Čeprav se zavedamo, da bomo kot posamezniki le stežka spremenili svet, v katerem živimo, pa vendar lahko vsakdo izmed nas s svojim delom doprinese droben kamenček v mozaiku boljšega jutri.

Žirija Plečnikovih odličij 2022
Tomaž Krušec, predsednik; Jurij Kobe, Ana Kreč, Darja Matjašec, Peter Šenk

Obrazložitve žirije o nagrajencih Plečnikovih odličij 2022:

Plečnikova nagrada 2022
NEUE GALERIE UND KASEMATTEN / NEUE BASTEI, WIENER NEUSTADT 
Avtorji: Matija Bevk, Vasa J. Perović, Johannes Paar

Projekt Neue Galerie und Kasematten arhitektov Matije Bevka, Vase J. Perovića in Johannesa Paara odlikuje izjemna umestitev v prostor, dosledno izpričan odnos med historično strukturo in novimi arhitekturnimi intervencijami, skoraj čarobno vzdušje notranjega prostora in vrhunska izvedba.

Stavba je v prostor umeščena tako, da izkoristi manjšo ulično vrzel pred ostanki nekdanje trdnjave in tako oblikuje vhodno ploščad. Avtorji projekta na ta način ustvarijo mestni trg, primeren za različne dogodke ali zgolj prazno površino v naklonu, ki obiskovalca mentalno pripravi, da vstopi v drobovje nekdanjega srednjeveškega skladišča orožja. Vhodno pročelje z veliko in težko betonsko fasadno površino brez odprtin, ki skoraj breztežnostno lebdi nad transparentnim pritličjem, obiskovalca usmeri k tlom in tako pripomore k ambientalnemu učinku večvišinske vhodne dvorane s skrivnostno okroglo luknjo na stropu. Presenečenje je še toliko močnejše, ko skozi panteonsko odprtino posije sončna svetloba. Na parkovni strani se stavba nežno vpne v prostor in tako postane neločljiv del parka.

Pot skozi obokane hodnike nekdanje trdnjave je izvedena z minimalnimi arhitekturnimi intervencijami. Dosleden odmik od historične strukture je viden tako v tlaku, zasnovi predelnih sten, vrat med prostori, kot tudi pri oblikovanju razstavnega pohištva. Le svetloba, ki prihaja iz avtorsko oblikovanih svetil, je tista, ki se neposredno dotakne starih zidov in odkriva meje med različnimi zgodovinskimi plastmi.

Ko se obiskovalec premika skozi labirint galerije, vstopi v izčiščen, skoraj sterilen prostor, izveden v vidnem betonu, ki historično strukturo trdnjave ločuje od večnamenske dvorane. Ta je postavljena v park na zunanjem delu obrambnega zidu. Na tem mestu se znova zgodi prostorsko presenečenje, ko obiskovalec iz prostora brez naravne svetlobe vstopi v veliko dvorano, osvetljeno z zaporednimi linijami dnevne svetlobe, ki prihaja skozi svetlobnike na strehi. Pot, polna ambientalnih zasukov in presenečenj, se konča z velikim oknom v dvorani, ki usmeri pogled obiskovalcev proti zunanji parkovni površini. Vizura, ki je na eni strani uokvirjena s podobo historičnega kamnitega bastiona, na drugi strani pa z longitudinalnim betonskim zidom, na najbolj neposreden način izpričuje osnovno temo, ki je intrigirala avtorje projekta. To je, kako na inovativen in hkrati konservatorsko dosleden način vzpostaviti odnos med starim in novim, med sedanjostjo in preteklostjo. Zgodovina je namreč edina, iz katere se lahko učimo, kako delovati v sedanjosti, zato da lahko uspešno začrtamo smernice za prihodnost. Opisane prostorske kvalitete po mnenju žirije projekt uvrščajo med ene izmed najboljših arhitekturnih realizacij slovenskih arhitektov, ki se ukvarjajo s temo prenove in revitalizacije arhitekturnih spomenikov. To je arhitektura, ki na spoštljiv način vzpostavi dialog z obstoječimi historičnimi strukturami, hkrati pa se ne boji uporabe novih materialov, konstrukcij in drugih sredstev, ki nekdaj zapuščenim zidovom zagotovijo novo življenje. Prav slednje je tisto, kar je največja odlika projekta avtorjev Matije Bevka, Vase J. Perovića in Johannesa Paara. Prostor v stavbi in okoli nje je namreč v manj kot treh letih postal eden izmed najbolj obiskanih in priljubljenih urbanih prostorov mesta. Trenutek, ko stavba začne živeti lastno življenje, ko se lik arhitekta umakne v ozadje, je tudi trenutek, ko dobi neko arhitekturno delo potencial, da začne samoumevno služiti ljudem, ki uporabljajo ta prostor.

Plečnikova medalja 2022
CUKRARNA
Avtorji: Marko Studen, Jernej Šipoš, Boris Matić

Po Cankarjevem domu, ki je bila državna investicija – v času, ko še nismo imeli samostojne države, je mesto Ljubljana zgradilo brez dvoma najbolj veličasten prostor kulture, ne le v glavnem mestu, temveč tudi v državi in širši regiji.
Avtorjem je z zasnovo intervencije v obstoječe stanje uspelo oblikovati prostor in graditi atmosfero, ki resnično prisluhne sodobnemu pojmovanju kulture v urbanem prostoru. To potrjuje tako arhitekturna zasnova njihovega posega v notranjost kot tudi umeščanje in razmeščanje posameznih sekvenc novega programa zgradbe v dialogu z obstoječim zunanjim prostorom. In ta prostor, tako rekoč »mašina«, ki gosti ves diapazon sodobne umetnosti, je resnično zaživel takoj po odprtju in s tem razširil urbani značaj nekako zapuščenega vzhodnega obrobja mestnega središča.

Avtorji si za osnovno pripoved svojega pristopa k novi, drugačni uporabi obstoječe strukture izberejo dejstvo, da pred njimi stoji naloga – umestiti program, ki je povsem drugačnega značaja, kot je bil tisti ob njenem nastanku. In ta cilj jim posvečuje gesto, ki prvotno strukturo zgradbe povsem zanika. V celovito izpraznjen prostor celotnega volumna zgradbe, kjer obdržijo zgolj lupino, ojačeno z novo nosilno armiranobetonsko konstrukcijo, ki sledi fasadnemu ritmu originalnih odprtin fasade, avtorji dosledno svobodno umeščajo novo vsebino:
povsem prosto pritličje, ki ga v različne programe spretno rahlo razmejuje edina vertikala stopnišča in dvigala. S tem avtorji vzpostavljajo resnično veličasten urbani parter, ki je tako razširjen v interier! Ta prostor se v centralnem delu zgradbe vzpne do nivoja strehe in obiskovalcu dopušča uživanje izvotljenega volumna zgradbe, kar ustvarja močan uvodni akord dogajanju, ki ga pričakuje v tako namenski zgradbi.

Tri nove etaže so nato organizirane v razstavne in spremljajoče prostore, ki so povsem zaprti ali nastopajo zgolj v medsebojni komunikaciji. Tu obiskovalcu vprašanje postavljajo povsem zaprti razstavni volumni v etažah. Znajdemo se v prostorih, ki bi pravzaprav lahko bili umeščeni v katerikoli zgradbi in na katerikoli višini. Seveda je to zavestna in legitimna odločitev avtorjev.

Nadvse dosledno in urbano učinkovito so avtorji umestili glavni vhod s spremljajočim programom, ki bo v prihodnosti verjetno še dopolnjen. Za mogočno preddverje so uporabili spodnji nivo dvonivojskega mostu. Tu avtorji spretno izkoristijo pravzaprav neljubo dano situacijo, ki je bila sprožena z urbanistično odločitvijo, da se del ‘Fabianijevega ringa’ spelje na mestu veznega trakta med proizvodno Cukrarno in Palačo. Prepoznana je programsko zadržana obravnava nagovora zgradbe proti Ljubljanici kot nesporni kvaliteti mestnega ambienta.

A v projektu za ponovno uporabo zgradbe Cukrarna biroja Scapelab je treba videti predvsem za naše razmere povsem novo smelost in suvereno izpeljan zamah, ki mu v avtentičnosti sporočila ne najdemo primere v naši arhitekturni produkciji. Zato se je komisija odločila delo odlikovati s Plečnikovo medaljo.

Plečnikova medalja 2022
SOSESKA BRDO 2
Avtorji: Aljoša Dekleva, Tina Gregorič, Lea Kovič

Ena izmed največjih sodobnih sosesk v Sloveniji s skoraj 500 neprofitnimi najemniškimi stanovanji, za skoraj 1500 novih stanovalcev, predstavlja pomemben korak v naši sodobni gradnji bivalnih okolij.

Po besedah avtorjev je bilo primarno vodilo urbanistične zamisli soseske zasnovati prostorsko razporeditev želene količine stanovanjskih enot na način, da se bo po eni strani ta kontekstualno navezovala na merilo obstoječe soseske Zeleni gaj, hkrati pa se bo približala tipologiji točkovne indi­vidualne pozidave, ki prevladuje v širšem kontekstu območja. Pomembno izhodišče je bila tudi želja ustvariti sosesko, kjer bo prevladoval raznovrsten, varen in odprt prostor (osnova za dobro počutje bodočih prebivalcev), prežet z zelenjem in z navezavami na obstoječe naravne prvine, ki obravnavano območje obdajajo na vzhodnem robu.

Urbanistična rešitev je zasnovana sistem­sko, pasovno, kar omogoča veliko fleksibilnost znotraj posa­mezne funkcionalne enote. Prečna pasovna organizaci­ja sledi razdelitvi funkcionalnih enot: pasovi grajenega in pasovi komunikacij, ki so organizirani izmenično in se medsebojno dopolnjujejo, vendar na način, da ta shematičnost ne moti igre različno velikih zaprtih in odprtih prostorov, ki so izoblikovani med stanovanjskimi zgradbami. Prav tako so tudi objekti različnih velikosti. Tipologija je sicer členjena sistematično: kompaktni objekti so enotnih širin, vendar se njihove dolžine prilagajajo potrebam posamezne velikosti ali pa velikosti vmesnih prostorov. Na tak način celotna soseska pridobi določeno stopnjo razgiba­nosti in se tako odmakne od uniformnosti.

Posamezne stanovanjske stavbe so dimenzionirane izjemno kompaktno, da minimizirajo osvetljene notranje komunikacije. Stavbe vsebujejo 24 do največ 38 stanovanjskih enot. S tem je omogočeno ust­varjanje delujočih stanovanjskih skupnosti, kar je ključno za občutek pripadnosti bodočih prebivalcev k posameznim objektom. K temu v velikem merilu doprinašajo tudi skupni prostori stanovalcev v pritličjih posameznih enot. Ti so učinkovito zasnovani in oblikovani, vključujoč zunanje dele vhodnih partij, v čemer je komisija videla veliko kvaliteto projekta. Uspešno skrb in lepo pripoved je komisija videla tudi pri oblikovanju fasadnega ovoja: v barvah rahlo variiran keramični ovoj aludira na tukajšnji nekdanji glinokop, objektom pa bistveno povečuje trajnost. Tako ustvarjeni pogoji identifikacije stanovalcev s posameznim stanovanjskim objektom namreč izjemno pripomore h kvalitetnemu in odgo­vornemu načinu uporabe teh objektov in prostorov, kar zadeva tudi vprašanja vzdrževanja.

Tudi pri izboru posameznih tipologij stanovanjskih objektov, ki znotraj zazidave variirajo po velikosti in notranji organizaciji, je komisija videla poseben doprinos načrtovanja: različne velikosti stanovanjskih enot so zastopane v vsakem objektu, kar zagotavlja socialne raznolikosti znotraj posameznih skupnosti.

Velika skrb načrtovalcev je bila posvečena samim stanovanjskim enotam in notranjim javnim komunikacijam. Kljub zmanjšanim investicijskim sredstvom je avtorjem z jasno zasnovanim sistemom tlorisov uspelo organizirati razumno gradacijo prostorov.

Posebna tipologija vzdolžnih objektov ustvarja zahodni rob zazidave in vzpostavlja akustično oviro med prometno cesto – Potjo Rdečega križa, in mirno notranjostjo območja. V pomoč obvladovanju hrupa, ki prihaja s ceste, je zasajen intenziven drevored z gostim podrastjem v segmentno razširjenih zelenih paso­vih med objekti in cesto.

Odprt prostor soseske, ki ga sestavlja kolaž raznolikih površin, tako po velikosti kot po programu, gradijo številni ambienti: vhodne ploščadi in mrežno zasnovane komunikacijske površine, odprte površine, namenjene igri ter zelene površine, intenzivno ozelenjene s pokrovnicami ali drevesi ustvarjajo medgeneracijski prostor srečevanja, druženja in dejavnosti na prostem.

Učinkovita umestitev podzemne garaže in distribucija izhodov do objektov omogoča v parterju kljub razmeroma velikemu obsegu znotraj zazidave (z izjemo dostave in intervencije) povsem avtomobilov prosto površino.

Komisija prepoznava projekt Brdo 2 kot izredno pomemben doprinos k načrtovanju kvalitetne kolektivne stanovanjske gradnje in je delu prisodila Plečnikovo medaljo.

Plečnikova medalja za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture 2022
INTERDISCIPLINARSKI DELOVNI SKUPINI ZA VPIS DEL JOŽETA PLEČNIKA NA UNESCOV SEZNAM SVETOVNE KULTURNE IN NARAVNE DEDIŠČINE
Avtorji: Andrej Hrausky, Sonja Ifko, Lena Jevnik, Nataša Jurgec Gurnick, Špela Karo, Mateja Kavčič, Natalija Lapajne, Darja Pergovnik, Ana Porok, Irena Potočnik, Špela Spanžel (vodja), Marko Stokin, Tomaž Štoka (koordinator), Metka Štrajhar, Meta Štular, Irena Vesel, Gojko Zupan, Bogo Zupančič

Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – Oblikovanje urbanega prostora po meri človeka so bila31. julija 2021 vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. S tem vpisom se je »Plečnikovi Ljubljani« – prepoznavni celoti manjših urbanih intervencij v obstoječe mestno tkivo, mestnih ulic, zelenih promenad, trgov, parkov, nabrežja z mostovi ter izbranih javnih objektov, kot so Narodna in univerzitetna knjižnica, pokopališki kompleks Žale – vrt vseh svetih, tržnici ter cerkvama sv. Mihaela na Barju in sv. Frančiška Asiškega v Šiški, ki jih je Plečnik uspešno prepletel z lokalnim kontekstom in nadgradil s stvaritvami prejšnjih dob, potrdilo »izjemno univerzalno vrednost kulturne ali naravne dobrine, ki zahteva zaščito v dobro vsega človeštva«.

Vpis, ki predstavlja, do sedaj, največje priznanje slovenski arhitekturi v svetovnem merilu, je posledica dolgotrajnega, skoraj desetletnega procesa, ki se je začel že junija 2011, s pripravo transnacionalne nominacije del Jožeta Plečnika skupaj s Češko, pod vodstvom Slovenije. Oktobra 2017 je po konzultaciji slovensko-češke delovne skupine z ICOMOS (Mednarodnim svetom za spomenike in spomeniška območja) prišlo do odločitve o ločeni pripravi slovenske nominacije Plečnikovih del v Ljubljani. Prva slovenska oddaja poskusnega seznama Plečnikovih del, pod naslovom Brezčasna humanistična arhitektura Jožeta Plečnika, je bila predana že januarja 2018, uradna nominacija pa je stekla leta 2020. Slednja je zahtevala natančno prespraševanje vrednot in pomena Plečnikove dediščine v sodobnem času, topološki premik od persone k delu in od posameznih ikon k večjim mestnim potezam, ki so se naslonile na obstoječe zgodovinske plasti.

Nominacija je bila zato v luči teh konceptualno naprednih idej od leta 2020 dalje še večkrat dopolnjena, dodatno pojasnjena in utemeljena, spremenjen pa je bil tudi njen naslov, ki je v ospredje postavil humano vizijo Plečnika ter njegovo občutljivo oblikovanje javnega prostora po meri človeka. Ob tem je pomembno izpostaviti, da so bili ob nominaciji hkrati pripravljeni tudi vsi potrebni konservatorski načrti, ki bodo v nadaljnjih letih natančno usmerjali varovanje ter morebitne posege na vseh nominiranih delih, s čimer se bo sistematično skrbelo za Plečnikovo, zdaj v svetovnem merilu pomembno kulturno dediščino.

Žirija je delovni skupini za vpis del Jožeta Plečnika na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine prisodila Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture, in sicer za njen izjemen doprinos, intenzivno interdisciplinarno delo, sodoben koncept nominacije, pripravo obsežnega gradiva ter utemeljitev, ki še dodatno prispeva k mednarodni prepoznavnosti arhitektovega dela.

Plečnikova medalja s področja arhitekturne teorije, kritike in strokovne publicistike 2022
knjiga                     O OBLASTI V ARHITEKTURI
Mateja Kurir

V uvodniku v knjigo O oblasti v arhitekturi avtorica in njena urednica Mateja Kurir zapiše, da je arhitektura od svojih začetkov ena od odločilnih manifestacij oblasti. Teza izpostavlja razmerje med arhitekturo in oblastjo, narekuje potrebo po neprestanem premišljanju političnega in družbenega vidika arhitekture, ki se zdi v današnjem času njene vizualne poblagovljenosti skoraj obstranskega pomena, in je prav zato še toliko bolj potrebna. Obravnavana je iz treh različnih filozofskih perspektiv – materialistične, fenomenološke in poststrukturalistične, kar je za tovrstne znanstvene publikacije prej izjema kot pravilo. Prav takšna obravnava s strani vrste mednarodno priznanih avtorjev – filozofov, arhitekturnih teoretikov in zgodovinarjev, kot so Andrew Benjamin, Andrew Ballantyne, Mladen Dolar, Hilde Heynen, Nadir Lahiji, Jeff Malpas, Dean Komel, Elke Krasny, Robert Pfaller, Gerard Reinmuth, Luka Skansi, Douglas Spencer, Teresa Stoppani in Sven-Olov Wallenstein, pa predstavlja v našem prostoru večkratni presežek. Navedeni avtorji so za to knjigo prispevali obsežne izvirne eseje oziroma intervjuje, ki so prvič objavljeni v slovenskem jeziku, kar je na področju domače arhitekturne publicistike redkost. Koncept knjige in izvedba je metodološki presežek, saj omogoča razširjen pogled na izpostavljeno problematiko iz različnih gledišč, izhodišč in teoretskih referenc posameznih avtorjev, s čimer nagovarja tako strokovno kot širšo javnost različnih usmeritev, razmisleki o arhitekturi, oblasti in njunem preseku pa so v tem interdisciplinarnem delu podani tudi na osnovi praktičnih arhitekturnih primerov. Še več, knjiga je rezultat angažiranega pristopa organizatorke, avtorice in urednice k nagovarjanju in vključevanju širše javnosti v arhitekturno teoretski diskurz, saj so bili prispevki prvič predstavljeni na seriji simpozijev O oblasti v arhitekturi, ki so potekali med leti 2017 in 2019 v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani ob podpori Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo ter drugih partnerjev. Štirinajst avtorjev besedil podaja različna razumevanja arhitekture, oblasti in njunega preseka, a kot navaja urednica in avtorica uvodnega besedila, »imajo skupno rdečo nit: arhitektura ni le bojišče, kjer se odvija oblast, ampak je tudi odprta fronta notranjih tenzij, ki se perpetuirajo v vednosti, kjer primanjkuje etike. To bojišče je v neoliberalizmu postalo neizprosno, ostro in neusmiljeno, tako za večino arhitektov, ki so vse manj plačani za svoje vse bolj prekarno delo, kot za delavce, ki to arhitekturo postavljajo … Premislek večplastnega odnosa med arhitekturo in oblastjo ni bil še nikoli tako aktualen kot danes«.

Knjiga O oblasti v arhitekturi, ki jo je uredila Mateja Kurir, je z izvirno zasnovo, kakovostnimi znanstvenimi besedili in jasno sporočilnostjo, pomemben prispevek k arhitekturnemu in filozofskemu razmisleku o arhitekturi v času globaliziranega neoliberalnega kapitalizma s klicem po njeni intenzivnejši etični drži v nepredvidljivi sodobnosti, zato ji je žirija podelila Plečnikovo medaljo za pomembno delo s področja arhitekturne teorije in kritike ter strokovne publicistike.

Študentsko Plečnikovo priznanje 2022
Magistrsko delo
Avtorica: Eva Matijašević
Mentor: doc. Rok Žnidaršič
IDEJNA ZASNOVA RAFINERIJE ODPADKOV IN ENERGETSKO SREDIŠČE NA OBMOČJU TERMOELEKTRARNE TRBOVLJE

Magistrsko delo z naslovom Idejna zasnova rafinerije odpadkov in energetsko središče na območju termoelektrarne Trbovlje: Analiza problematike odpadkov v Sloveniji in evalvacija izgradnje prve slovenske sežigalnice odpadkov avtorice Eve Matijašević, izdelano pod mentorstvom doc. Roka Žnidaršiča na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, prejme študentsko priznanje Plečnikovega sklada.

Avtorica se v uvodu v magistrsko delo sprašuje o lastni vlogi in vlogi arhitekture na splošno ter do njih pristopi kritično in proaktivno. Skozi proces arhitekturne raziskave vezane na okoljski odtis aktualne družbe ter z njim povezan »arhitekturni odtis«, po katerem se samosprašuje, s hrabrostjo, predanostjo, visokim etičnim modusom ter z izrazito arhitekturnim kulturnim premislekom razpre programsko polje, ki daleč presega okvir arhitekturnega delovanja. Problematika ravnanja z odpadki jo skozi analize in pobude privede do ovrednotenja najsodobnejših možnosti predelave odpadkov, ob čemer spozna, da z lastnim delovanjem okoljsko angažirane arhitektke lahko preseže na videz ustrezno programsko rešitev – sežigalnice odpadkov, ki je bila njena osnovna tema, ter jo zamenja z ustreznejšo – katalitično depolimerizacijo, z veliko ustreznejšim okoljskim odtisom. Za umestitev takšnega programa pa odpre aktualno temo prilagodljive ponovne uporabe, ter jo s premišljeno in veščo arhitekturno intervencijo in elaboracijo preizkusi na območju termoelektrarne Trbovlje. Podrobna programska razdelava procesa rafinerije odpadkov je umeščena v pozorno predelano obstoječo strukturo termoelektrarne, pri kateri so odstranjeni elementi prav tako predvideni za ponovno uporabo, pri čemer je arhitekturna invencija prepoznana v programski, strukturni in izrazni celovitosti. Območje s tem ohrani svoj zgodovinski kulturni spomin, s predvidenim javnim programom pa postane tudi prostor ozaveščanja o okoljskih problemih in možnostih, ki jih imamo kot družba.    Pričujoče magistrsko delo je izvrsten primer mišljenja kompleksnosti in možnosti arhitekturnega delovanja; delovanja arhitektke, ki se zaveda poslanstva in odgovornosti, pa tudi lastnega potenciala, da lahko usmerja tok razvoja v prihodnje.

Nominacije:

Nominacija za Plečnikovo medaljo
HIŠA MM
Prenova enodružinske hiše z zunanjo ureditvijo v Domžalah
Avtorja: Žiga Ravnikar, Eva Senekovič

Hiša MM se nahaja v centru Domžal. Pred prenovo je najverjetneje ne bi opazili, saj gre za anonimen, starejši objekt s preloma 19. stoletja. Ta je bil, tako kot veliko podobnih objektov v okolici, prepuščen dolgoletnemu propadanju, s čimer se je brisala tudi identiteta kraja. Slednje v Domžalah, z nizom izredno vprašljivih sodobnih prenov urbanega središča, številnih, arhitekturno nekvalitetnih enodružinskih objektov, skorajda ni več moč zaznati. Prav zato se je avtorjema projekta, Žigi Ravnikarju in Evi Senekovič iz arhitekturnega biroja a2o2, zdelo bistveno, da je anonimen objekt vredno ohraniti in dosledno prenoviti ter s tem, ne samo naročnikoma, temveč tudi širši okoliški skupnosti razkriti njegov bivanjski, pa tudi učni potencial, saj dobra arhitektura ozavešča skozi primer. Morda je prav ta gesta arhitektov tista, ki je v tem času izredno relevantna, in sicer, da je prav vse naša dediščina, predvsem tudi razpršena gradnja enodružinskih objektov, s katero se bomo arhitekti slejkoprej morali soočiti. Da ne bo več možno vsega podreti in zgraditi na novo, da bo treba popravljati tisto, kar je bilo v osnovi dobro in to prilagoditi bivanjskim razmeram 21. stoletja.

V hišo smo vstopili počasi, že na vhodu nas je navdušila cezura med novo, dvignjeno tanko streho in obstoječo, debelo lupino hiše. Sprejela sta nas izredno zadovoljna naročnika, ki sta z vrhunsko prenovo hiše tudi sama zaživela na popolnoma drugačen način. Da jima za to ni bilo treba oditi na obalo, kot je bilo sprva mišljeno, temveč, da lahko kar na svojem vrtu (prenovljeni objekt se namreč nahaja v neposredni bližini prejšnjega) in v dobrih sto kvadratnih metrov veliki hiški uresničita svoje bivanjske sanje.

V notranjost izčiščene lupine starega objekta se je vstavilo novo telo iz križno lepljenega lesa, ki v sebi skriva vse servise, nad seboj pa vzpostavlja galerijo, na kateri sta umeščena spalnica in delovni kotiček. Galerija se odpira na dvovišinski prostor dnevne sobe, ki se z večjimi in manjšimi okenskimi odprtinami odpira na tri strani. Stara vhodna vrata s kamnitim portalom na sredini objekta so restavrirana in smiselno uporabljena kot bližnjica med kuhinjo in zeliščnim vrtom, ki ga dopolnjujejo še domače sorte sadnega drevja.

Za izredno dosledno prenovo anonimne arhitekture, ki lahko predstavlja zgled vsem drugim v bližnji in širši okolici, ter angažirano in kakovostno izvedbo, je žirija projekt Hiše MM v Domžalah nominirala za kandidata za enega izmed Plečnikovih odličij.

Nominacija za Plečnikovo medaljo
Odvetniška pisarna SK
Avtorji: Maša Mertelj, Matic Vrabič, Eva Gusel

Trinajsto nadstropje modernistične poslovne stavbe Metalka, arhitekta Eda Mihevca, zgrajene na Dalmatinovi ulici v Ljubljani leta 1962, je po zaslugi Mertelj Vrabič arhitektov, zasijalo v novi podobi. Arhitekti prostora niso nasičili s kompleksnimi formami, številnimi materiali in teksturami. Ravno nasprotno, prostor so popolnoma osvobodili, ga očistili vsega odvečnega ter s tem pravzaprav izpostavili bistvene kvalitete Metalke. Ta na tej višini ne samo, da uokviri odlične vizure na vse strani mesta, temveč s svojo stebrno konstrukcijsko zasnovo in osrednjim jedrom, omogoči modernistični prosti tloris – kvaliteto, ki jo je ob programu odvetniške pisarne, ki zahteva visoko raven anonimnosti, težko realizirati. Avtorjem to uspe s premišljenim in občutljivim umeščanjem pohištvenih elementov, s čimer se pravzaprav poklonijo izvornemu avtorju arhitekture – Mihevcu in navsezadnje tudi Miesu van der Roheju, ki je s svojo Seagramovo stolpnico v New Yorku predstavljal Mihevčevo referenčno podstat.

V prostor, ki je osvobojen vsega odvečnega, avtorji s pomočjo lesenih omar in rebričenim steklom, ki v enem kosu segajo od stropa do tal, brišejo mejo med nosilnim in nošenim, javnim, poljavnim in zasebnim prostorom. Rebričeno steklo omogoči svetlobi, da prehaja globoko v notranjost in z izjemo zabrisanih silhuet ljudi, ki dodatno animirajo prostor, ohranja ustrezno raven zasebnosti. Na otip in videz toplo materialnost omar, kontrastno dopolnita še tlak iz teraco plošč in brušeno nerjavno jeklo, ki nadgradita materialnost vstopnega preddverja v sivem in črnem marmorju.

Za izredno premišljeno in občutljivo prenovo ter kakovostno izvedbo je žirija projekt Odvetniške pisarne SK nominirala za kandidata za enega izmed Plečnikovih odličij.

Nominacija za Plečnikovo medaljo
knjiga                     VRT IN PRISPODOBA
Ana Kučan in Mateja Kurir

Knjiga Vrt in prispodoba predstavlja zbirko esejev o vrtu. Prinaša različne poglede na vrt, ki segajo onkraj samoumevne vsakdanjosti, in odpira vprašanja, kaj vrt je in kaj predstavlja. Z interdisciplinarnim pristopom k jedru krajinske arhitekture razgrinja večplastni pomen vrta in raziskuje sodobne koncepte (pre)oblikovanja narave tako v zasebnem kot javnem življenju.
Krajinski arhitekti, arhitekti, umetnostni zgodovinarji, filozofi, sociologi, umetniki, pesniki in pisatelji so vrt umestili v kontekst aktualnih družbenih vprašanj. Ustvarili so unikatno zbirko 34 esejev o pomenu in vlogi vrta za kakovost bivanja v svetu, v katerem sta človek in narava (spet) neločljivo prepletena.
Knjiga je posvečena Dušanu Ogrinu (1929–2019), krajinskemu arhitektu, profesorju in ustanovitelju študija krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Spremlja jo fotografski esej o njegovem zadnjem velikem delu, pokopališču Srebrniče.
S teoretskega stališča nobena slovenska publikacija tako sistematično in temeljito ne obravnava vrta, zato knjiga pomembno zapolnjuje vrzel v (krajinsko)arhitekturni teoriji. Žirija jo je nominirala za kandidatko za eno izmed Plečnikovih odličij.

Nominacija za Plečnikovo medaljo
RAZSTAVA: Mladi smo in živi: 100 let šole za arhitekturo v Ljubljani
Avtorji: Rok Žnidaršič in Katarina Čakš s sodelavci za organizacijo razstave v sodelovanju UL Fakultete za arhitekturo in Muzeja za arhitekturo in oblikovanje – MAO

Razstava Mladi smo in živi: 100 let šole za arhitekturo v Ljubljani, je bila na ogled v veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma med 10. marcem in 23. avgustom 2020, v času omejenih možnosti zaradi razmer povezanih z epidemijo covid-19. Vsemu navkljub je razstava s pomenljivim naslovom, ki izhaja iz Plečnikovega uvodnika k prvi publikaciji študentskih del leta 1923, z velikim zanosom in ambicijo predstaviti »družbeno angažirano poučevanje arhitekture z visokimi etičnimi merili«, kot zapišejo avtorji. Zasnovana kot začetek zbirke izbranih dosežkov študijskih del na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani predstavlja pomemben korak v beleženju procesov in izdelkov z namenom legitimiranja prepoznavnosti šole, ki temelji na osrednjem delu v vsakem letniku študija, t. i. vertikalnem seminarju pod vodstvom izbranega mentorja. Nemara je največji doprinos razstave prav v prikazu mnogovrstnosti obravnavanih tem, da ji je vključujoč eksperimentalne pristope, študijske in obštudijske projekte, osebne nagovore avtorjev in usmeritve mentorjev uspelo predstaviti celoten in celovit izobraževalni proces v okviru prepoznavne enosti, fakulteto pa kot na tradiciji in izročilu njenih velikih arhitektov in pedagogov, od Plečnika do Ravnikarja, temelječo institucijo arhitekturnega izobraževanja, ki vselej pogled usmerja naprej. Z izborom zaključnih del od leta 1924 do danes je razstava predstavila nekakšen odprti arhiv, ki vabi k vpogledu v obravnavane teme v času njihovega nastanka, ki aktualnost problematike in zavezanost želji in volji arhitekture, da se z njo sooči, samo potrjuje. Razstavi Mladi smo in živi: 100 let šole za arhitekturo v Ljubljani je uspelo predstaviti večplastno delovno, miselno in raziskovalno okolje študijskega procesa na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani v preteklih sto letih in tudi v danih težkih razmerah pokazati na njeno voljo, živahnost in živost, usmerjeno v prihodnost, zato jo je žirija nominirala za kandidatko za eno izmed Plečnikovih odličij.

Nominacija za Plečnikovo medaljo
RAZSTAVA: edu.arh: prakse arhitekturnega izobraževanja
Avtorji: Boštjan Vuga. Danica Sretenović, Maja Vardjan in Ansambel (Dan Adlešič, Gregor Bucik, Nejc Prah, Klemen Ilovar)

Razstava edu.arh: Prakse arhitekturnega izobraževanja, je bila na ogled v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje med 29. oktobrom 2020 in 30. majem 2021 in je bila posvečena 100-letnici Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Razstava je bila postavljena z ambicijo prespraševanja raznovrstnih praks arhitekturnega izobraževanja, ki niso vezane zgolj na kurikulum »uradne« izobraževalne institucije. Razstava je z domiselno postavitvijo in večplastnim podajanjem informacij, okvir pridobivanja znanja arhitekta razširila ter predstavila v treh konceptualnih postavitvah: Zid, Polje in Postaje, ki obiskovalca vzpodbudijo k vzpostavljanju povezav med njimi. Uvodni navidezni video dvogovori arhitektov – profesorjev z uglednih arhitekturnih šol iz tujine in študentov Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani na »videozidu«, so naslovili izredno aktualna vprašanja povezana z danostmi, željami in usmeritvami sodobnega študija arhitekture: od prostorskih zahtev, predvidenega profila diplomanta, do vprašanja povezovanja in povezljivosti dela v arhitekturnem biroju in v izobraževalnem procesu. V drugem prostoru so bili v prostorskem konceptu »polja« razstavljeni panoji z razstave Mladi smo in živi, ki jo je ob svoji 100 letnici organizirala in postavila Fakulteta za arhitekturo Univerze Ljubljani pred tem v Cankarjevem domu. V tretjem sklopu pa je bilo predstavljenih sedem »postaj«, ključnih za premišljujočo slovensko arhitekturno kulturo (od reform Edvarda Ravnikarja znotraj institucije, do »zunanjih«, kot so ab-Arhitektov bilten, Piranski dnevi arhitekture, BIO, in platforma Future Architecture), in so po mnenju avtorjev razstave tiste, ki nakazujejo na prakse arhitekturnega izobraževanja v Sloveniji (od 1960 dalje), ki so in še delujejo vzporedno z institucionalnim pridobivanjem znanja na fakulteti, ter generirajo specifična arhitekturna znanja. Razstava, ob kateri je izšla tudi povedna publikacija, je na provokativen in proaktiven način obiskovalca prisilila v odziv – premislek, izstop in zahtevo po pogledu onstran navideznega lagodja ustaljenega akademskega okvira; saj če si arhitekture ne želimo videti kot podrejene servisne dejavnosti, temveč jo razumemo kot dejavnost, ki se ne zgolj odziva na spremembe v družbi, pač pa je tudi njihova vzpodbujevalka, generatorka in afirmatorka – na bolje – tudi v prihodnosti, je proces izobraževanja nedvomno odprt poligon z velikim potencialom, ki ga je nujno treba ustrezno izkoristiti. Za premišljen angažiran prispevek in izredno kvalitetno predstavitev je žirija razstavo edu.arh nominirala za kandidatko za eno izmed Plečnikovih odličij.

____________________________________________________________________________________________

Podelitev Plečnikovih odličij 2022 so omogočili člani in donatorji Sklada arhitekta Jožeta Plečnika, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije ter Mestna občina Ljubljana.

____________________________________________________________________________________________