Urejanje mestnega jedra Črnomlja

Črnomelj, slikovito mestece v osrčju Bele krajine, ima izjemno lego v (po)krajini kot tudi pomembno mesto v zgodovini. Izvorno naselbinsko jedro je umeščeno na trdnem, izpostavljenem pomolu, ki se dviga iz globokega, mehkega rečnega okljuka. Kristalinična urbana struktura, obdana s strmimi, zelenimi brežinami in oblita s praelementom vode, ustvarja dramatično napetost in ustvarjalen dialog med komplementarnima principoma »moškega« in »ženskega«, urbanega in naravnega, zgornjega in spodnjega prostora mesta. Med svetovoma, ki sta medsebojno jasno (raz)ločena, a tudi organsko prežeta, se na prostorsko bogat način lahko sprehajamo fizično, vizualno in tudi duhovno. Prav zaradi omejitev z naravnimi danostmi in mejami je črnomaljsko staro mestno jedro ohranilo večino svoje naravne krajinske privlačnosti in urbane oblikotvorne posebnosti, s tem pa tudi svoje izpovednosti. Značilna troedina ulična in stavbna zasnova na kamnitem platoju izhaja še iz davnega srednjega veka. Hitra prostorska razpršitev se je zgodila šele v novejši dobi, ko je urbanizacija na bolj ali manj stihijski način preskočila bregove Dobličice in Lahinje ter v širšem Črnomlju povzročila tipični pojav monotonega, suburbanega kaosa (t. i. »urban sprawl«). Zgodovinsko mestno jedro, čeprav deloma opuščeno in marsikje zanemarjeno, ostaja ključna prostorska kakovost in vrednota mesta, ki jo je treba ohranjati, vzdrževati in subtilno nadgrajevati. Le na ta način bo (p)ostalo tista bivalna posoda, v kateri se bo lahko udejanjala visoka kakovost bivanja v skladu s priznanimi trajnostnimi kriteriji, kjer bosta prebivalec in tudi obiskovalec mesta lahko najbliže tako ubrani urbanosti kot tudi raznoliki naravnosti.

Aleksander Ostan