O fakulteti

Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani je vodilna državna visokošolska institucija na področju arhitekture in urbanizma v Sloveniji. Zaposluje pedagoge in strokovne sodelavce, ki s svojim strokovnim in z ustvarjalnim delom skrbijo za doseganje vrhunskih državnih in mednarodnih dosežkov na področju umetnosti in znanosti.

Z neposrednim pedagoškim pristopom, ki vključuje aktivne ustvarjalce iz prakse, znanje iz gospodarstva in kulture neposredno in brez časovnega zamika prenaša v študijsko okolje. Kakovostna izobrazba bodočih arhitektov in urbanistov je temeljno poslanstvo fakultete. Mednarodno je fakulteta močno vpeta v širše regionalne okvire. Študentska populacija v večini prihaja iz matične in zamejske Slovenije, vse večji delež pa predstavljajo tudi študenti iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije in Severne Makedonije.

Z raziskovalnim delom fakulteta skrbi za ohranjanje arhitekturne tradicije, tehnike ter razvoj sodobnih prostorskih teorij. Izobražuje kritično misleče ustvarjalce, ki so sposobni tako samostojnega vodenja nalog na področju arhitekturnega in urbanističnega načrtovanja kakor tudi v drugih ustvarjalnih poklicih.

Skupaj z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje Slovenije, Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije in arhitekturnimi društvi skrbi za ohranjanje, promocijo in širitev nacionalne pomembnosti arhitekture. Fakulteta za arhitekturo je partnerica pri vseh večjih arhitekturnih dogodkih v državi. S svojo pluralnostjo, širino in skrbjo za kakovost stalno spodbuja razpravo o temeljnih vrednotah arhitekture, prostora in prostorske kulture.

V sodelovanju z Urbanističnim inštitutom Slovenije, Zavodom za gradbeništvo in drugimi inštituti ter organizacijami s svojim znanstvenoraziskovalnim delom fakulteta bistveno prispeva pri identifikaciji in opredelitvi ključnih prostorskih izzivov urejenega in trajnostnega razvoja, sodobne urbanizacije, prostorske politike, varnosti in kakovosti bivanja. S svojim delom in z raziskovanjem zato že desetletja dejavno prispeva pri opredmetenju in uveljavljanju ciljev, določenih z Arhitekturno politiko Slovenije.

Nagovor dekana

prof. Mihael Dešman

Ena od opredelitev arhitekture temelji na ideji, da arhitektura vpliva na vse in obratno – vse vpliva na arhitekturo, zato delo arhitektk in arhitektov vključuje široko zanimanje in kritično vključenost v svet.

Delovanje »ljubljanske šole za arhitekturo« se prilega tej opredelitvi. Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani (UL FA) razvija arhitekturno stroko kot raziskovalno (znanstveno in tehnično) in umetniško disciplino. Raziskovanje je lahko teoretično, konceptualno, zgodovinsko, praktično in tako naprej. UL FA pri raziskovanju povezuje področji arhitekture in urbanizma,ki se prekrivata in dopolnjujeta kot dva uda istega organizma. Zakaj organizma? Ker gre za arhitekturo kot izraz in obliko življenja. Ni samo izraz časa in prostora, pač pa del svetovnega ekosistema. To ji daje moč, da rešuje probleme sveta, in odgovornost, da skrbi za dobrobit ekološke, socialne in fenomenološke situacije.

Razmislek o izobraževanju na področju arhitekture in urbanizma za 21. stoletje potrebuje teoretsko, metodološko in etično razpravo, v kateri določimo tri prednostne naloge.

To so: 1. razprava o namenu arhitekture, 2. razprava o reformi izobraževanja na področju arhitekture in 3. razprava o etiki. Ker odgovorna arhitektura ne more obstajati brez odgovornih arhitektk in arhitektov, mora biti izobraževanje usmerjeno k razvoju individualne profesionalne etike.

1. Razprava o namenu arhitekture

Ustvarjanje arhitekture vključuje znanost in inženirstvo, pa tudi umetnost in lepoto, vrednote in prepričanja, prijateljstvo in timsko delo. To je ena od najbolj kompleksnih in zahtevnih, pa tudi najlepših in najbolj izpolnjujočih življenjskih dejavnosti, ki združuje širok nabor osebnosti, védnosti, spretnosti in angažmaja. Je pustolovščina za naročnika, arhitektke in arhitekte ter njihove ekipe. Tudi za izobraževanje velja podobno, je življenjski projekt, ki si ga delimo študenti ter pedagogi in pedagoginje.

1.1 Arhitektura je kreativna miselna praksa

Arhitektura – tako njena teorija kot praksa – zahteva od arhitekta ali arhitektke (vključno s študenti in pedagogi), da misli s svojo glavo in skladno s tem tudi deluje. Na UL FA razvijamo razmišljanje z arhitekturo in skozi njo. V okviru strokovnega, znanstvenega in umetniškega raziskovanja je naše glavno orodje za razmišljanje in ukrepanje načrtovanje. Načrtovalska vprašanja uporabljamo kot način skrbnega razmisleka o večplastnih resničnostih. S tem, ko sodobna vprašanja, ki se dotikajo naše družbe, iztrgamo iz njihovega običajnega konteksta in jih vključimo v arhitekturno šolo – da bi o njih razpravljali, se spraševali in skladno s tem načrtovali –, si prizadevamo vzpostaviti dialog s svetom in razvijati arhitekturno védnost za sedanjost in prihodnost.

1.2 Relevantna sodobna arhitektura se odziva na pereča vprašanja časa in prostora.

Arhitektura, ki hoče biti dejavnik pri razmišljanju in ukrepanju v sedanjem in prihodnjem svetu, obravnava vprašanja socialne nepravičnosti in okoljske krize. Pozni kapitalizem postavlja v krizo umetniško in socialno, pa tudi tehnično in znanstveno relevantnost arhitekture. Vse bolj postaja tržna dobrina, bodisi luksuzni izdelek ali v času zamrznjena kulturna dediščina bodisi neusmiljeno orodje kapitala v službi dobička. Razkroju in fosilizaciji discipline, ki sta sicer počasna in večplastna, se je težko izogniti in upreti. Vendar je, ko gre za kritično arhitekturno prakso, upor imanenten, tako na teoretski kot projektantski ravni. V šoli spodbujamo kritični razmislek o tem, kaj arhitektura je ter kakšni so njeni vzroki, načini delovanja in učinki.

1.3 Tudi oblika je funkcija

Kaj sta poslanstvo in moč arhitekture? Bistvo arhitekture je v oblikovanju. Zdi se, da zavezanost nalogam našega časa zahteva več in ne manj pozornosti do oblike, materialnosti, svetlobe in kompozicije. Ta poudarek na osnovnih lastnostih arhitekture presega kratkoročne koristi in nikakor ne izključuje predanosti. Obliko razumemo kot generativni potencial, kot omogočanje skupnosti, kot možnost za učinkovitost v prostoru. To vključuje številne vidike oblike, vse do detajlov in materialov. Arhitekturnega oblikovanja ne obravnavamo kot nasprotje ali tekmovanje med obliko, funkcijo in kontekstom, pač pa kot kreativno sintezo. Snovanje oblike je v arhitekturi naloga in odgovornost arhitektk in arhitektov. Prav lepota in eleganca sta sine qua non vsake arhitekture, ki je opažena, nagrajevana, objavljana. Pri tem ne gre samo za medijski ali promocijski konstrukt – arhitektura, ki preživi preizkus časa, se prebije v kanon. In to, ki preživi preizkus časa, odlikujeta eleganca in lepota. Tak status brez pomislekov (ali pa z njimi) pripisujemo Wrightovi, Corbuisierovi, Miesovi in pri nas Plečnikovi, Ravnikarjevi, Jugovčevi itn. arhitekturi vse do danes. To velja za vsa obdobja, in tudi sodobnost, za katero veljajo nove paradigme, ni izjema.

1.4 Nove paradigme

Nove paradigme pa so, med drugim: v razkroju meje med posameznikom in okoljem, človekom in naravo, delom in celoto, ki ga je že dolgo napovedovala znanost, zdaj pa je v digitalni dobi vse bolj dejstvo; v hkratni spremembi našega pojmovanja identitete, ki jo še dodatno spodbuja zavedanje o naši hibridni in globalni naravi; ter v poudarjanju prepletanja tehnologije in organske snovi ter različnih vrst in oblik življenja, ki naseljujejo našo Zemljo. Zdaj že velja, da so posamezniki družbene fikcije in da ljudje nismo nujno nad živalmi ali cvetjem ali boljši od njih, temveč smo del tapiserije življenja. Razum in materializem sama izpodbijata domnevni primat fizičnega sveta, prevlade tradicionalnih družbenih norm in odnosov, kapitalizma, kot smo ga poznali. S tega vidika je ideja napredka vprašljiva na nov, bolj usoden način. Zdi se, da je vprašanje, ali bo prihodnost boljša ali ne, zelo odprto, vsaj za večino človeštva.

1.5 Učenje iz zgodovine

Kot arhitekti iščemo navdih pri arhitekturah iz preteklosti. Arhitekturno zgodovino obravnavamo kot osnovo, iz katere se lahko učimo in s katero odpiramo dialog. Razmišljamo o tipih in referencah, o njihovem preteklem in sedanjem pomenu ter o njihovi morebitni uporabnosti za reševanje sedanjih potreb. Hkrati se zavzemamo za dinamičen pristop k arhitekturni zgodovini, pri čemer se zavedamo, da je spregledala in izključila tudi številne arhitekture zunaj mainstreama, in si prizadevamo za njeno aktivno širjenje.

1.6 Tradicija in napredek

Nostalgija je simpatično čustvo, vendar je pri oblikovanju zemljevida našega današnjega sveta neuporabno. Še posebej to velja za arhitekturo in urbanizem. Oba bi morala biti v jedru raziskave in gradnje prihodnosti, pa se zdi, da nekako stopicata na mestu. A, kot pravi George Orwell, je že od nekdaj res, da tisti, ki nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost, kdor pa nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost. Iz tega izhaja, da je naša naloga za prihodnost zavedanje sedanjosti in preteklosti, a da to vednost zavestno projiciramo v prihodnost. Stroka in njene tehnologije se hitro spreminjajo, zato arhitektke in arhitekti redno potrebujemo nova znanja in spretnosti, pri čemer se je treba nekaterih naučenih stvari »odvaditi« in se jih nato »ponovno naučiti« z uporabo novih metodologij, prilagojenih novim okoliščinam. Učenje na UL FA bo sodelovalno, empatično, prožno, prilagodljivo, intuitivno, odprto ter osredotočeno na možnosti in ne zgolj na posredovano vsebino. Cenilo bo odgovorno upravljanje našega naravnega, družbenega in digitalnega okolja.

2. Razprava o reformi izobraževanja na področju arhitekture

Izobraževanje na področju arhitekture je razdeljeno na tri glavne osi: 1. pridobivanje védenja v arhitekturi kot izrazite individualne zavesti, ki je skladna s kolektivnimi potrebami in težnjami, 2. učenje (raziskovanje) zgodovine in teorije ter 3. uporaba in eksperimentiranje s konstrukcijo, gradbenimi tehnikami, materiali, načini gradnje itn.

2.1 Kaj je védnost in kaj specifična védnost v arhitekturi?

Védnost zahteva, da smo jo sposobni utemeljiti. Ko jo prenesemo na študentke in študente, to ne pomeni le, da jo razumejo in sprejmejo. Morajo jo ponotranjiti na način, da jo povežejo s samim seboj in vsem znanjem, ki ga že imajo. Še več, ta utemeljitev ne sme biti podarjena, temveč priborjena, plod samostojnega razmisleka in tehtanja razlogov vsake študentke in študenta, torej tistega, ki se uči. Pri tem se odpirajo različne poti ter načini poučevanja in učenja, a skupen jim mora biti ta cilj, da se poveže in krepi angažma na strani nas pedagogov, pa tudi študentk in študentov, in da ta angažma ne izhaja iz prisile, pač pa iz ponotranjene želje, prepričanja, nazora.

2.2 Če študent ali študentka, ki pridobiva znanje, ničesar ne prinese s seboj, ne zmore tudi ničesar odnesti od učenja in pouka

Razmišljanje je primerjanje. Novo primerjamo s tem, kar že poznamo,in tako širimo védenje. Poučevanje, ki stavi na razumno razlago in kritični dialog, si zato prizadeva razviti način učenja, pri katerem bodo študenti in študentke zmožni sprejeti, razviti, ponotranjiti, predvsem pa tudi artikulirati in izraziti dano védenje, ki ni samo znanje, ampak mu lahko rečemo tudi prepričanje, stališče, intelektualna struktura itn. To bi pomenilo, da je naša naloga, da študente in študentke opremimo s primernim naborom orodij za refleksijo, ne pa z vnaprej izdelanimi tezami in stališči z navodili. A to še zdaleč ni vse. Oblikovanje kritične drže ni preprosto učenje vnaprej danih tehnik in metod, ni preprosto iskanje logičnih sklepanj in napak v njih, temveč je tudi oblikovanje določene (ne povsem oprijemljive) širine duha, odprtosti duha, moralnosti raziskovanja, ki najde smisel v usmerjenosti na iskanje resnice, pri tem pa mora ostati ta usmerjenost odprta.

2.3 Še o védnosti v arhitekturi

Študentke in študenti imajo pravico do spoznanja védnosti o arhitekturi, toda še bolj imajo pravico to védnost kritično presojati, pretresati in celo spremeniti. Za nekoga, ki poučuje arhitekturo, je ključno, da – če jo želi dobro poučevati – živi z arhitekturo. V trenutku, ko se to zgodi, pa že ni več učitelj drugim, temveč postane učitelj samemu sebi. Za zmeraj. In tu se zgodba o dobrem poučevanju arhitekture, dobrih učiteljih in učiteljicah arhitekture pravzaprav začne in konča. Bistveno se zgodi že v samem bivanju z arhitekturo. Arhitekturo lahko učimo le, kolikor se učimo od nje.

A pozor, v tej domačnosti z arhitekturo tiči neka komaj vzdržna nedomačnost, das Unheimliche, o čemer piše Mateja Kurir v knjigi Arhitektura moderne in das Unheimliche: Heidegger, Freud in Le Corbusier, zaradi česar je poučevanje in učenje arhitekture, na strani pedagoginj in pedagogov ter na strani študentk in študentov, povezano tudi z aporijo, dvomom, tesnobo, obupom, zgroženostjo, ali vsaj – če ni nastopilo nič od tega – dolgčasom. To moramo vedno znova ozavestiti in upoštevati, kar pomeni, da se ne zadovoljimo z danim, z doseženim. To velja za nas, učitelje, pa tudi za študentke in študente.

2.4 Odnos med stališči in orodji

Upoštevati je treba, da so stališča (vsaj »profesionalna«) kot zobne ščetke – vsak ima svojo in je noče deliti z drugimi. Medtem pa bi orodja (tako kot recimo metodologija raziskovanja, digitalna orodja itn.) morala biti skupno dobro vseh razmišljujočih arhitektk in arhitektov ter študentk in študentov. Dialektičen odnos med individualnim in skupnim je modus operandi prakse arhitekture in, analogno, prakse učenja arhitekture.

2.5 Nevarnost izgube temelja

Zadnje čase se na šoli dviga pomen in tudi raven poučevanja teorije. A das Unheimliche se tudi tu ne konča. Opozoriti je treba na sodobne globalne trende marketizacije izobraževanja, ki od pedagoga pričakujejo, da je njegov nastop privlačen, da študente animira in da je tema za vsako ceno vznemirljiva. Celo mi sami pri načrtovanju ali izvajanju poučevanja verjamemo, da je to tudi naša dolžnost. Vse skupaj spominja na trženje proizvodov, pri katerem je embalaža pomembnejša od vsebine,pri katerem je torej podoba tista, ki naj kupca prepriča v nakup proizvoda. Če popularna arhitektura postane zgled učitelju oziroma temu pričakovanju podleže, obstaja možnost, da arhitektura izgubi svoj vrednotni temelj in gre v smeri spektakla, h kateremu nas spodbuja medijski prostor, ki to potrebuje za svoj obstoj. Ko so takšna tudi pričakovanja študentov, je študijsko delo, ki bi ohranilo vrednotni sistem arhitekture, le stežka mogoče.

2.6 Za kakšno učenje/poučevanje si prizadevamo?

Razvita teoretska in pedagoška praksa je pogoj in zagotovilo za kakovostno poučevanje in učenje arhitekture, ki ozavešča svoje temelje, omejitve in potenciale; učenje, ki se zaveda, da ukaželjnost, s strani profesoric in profesorjev ter študentk in študentov, zahteva določeno nepopustljivost.

3. Razprava o etiki

Danes arhitektura ni samo izraz časa in prostora, ampak je del svetovnega ekosistema. To pomeni, da mora postati del rešitve in prenehati biti del problema. Razvijati mora moč in odgovornost, da rešuje probleme sveta; da ne poslabšuje ekološke, socialne in fenomenološke situacije in da kreativno sodeluje v procesih, ki bodo poskušali odvrniti naše na videz neizogibno samouničenje.

3.1 Kaj lahko naredi arhitektura?

V ospredje postavljamo temeljno družbeno in etično vlogo naše discipline. Arhitektura oblikuje prostore, v katerih živimo. Vrednote, ki jih utelešamo kot družba, so prav tako utelešene v arhitekturi. Arhitektura lahko segregira, usmerja, izključuje, deli. Prav tako lahko združuje ljudi, zagotavlja prostor za srečevanje in strukturira prostor, ki je odprt za raznolikost, odpornost in evolucijo. Zato si prizadevamo ponovno vzpostaviti arhitekturo kot opolnomočeno, preoblikovano in transformirajočo disciplino s preusmeritvijo pozornosti z vprašanja, kakšna arhitektura je, na to, kaj arhitektura lahko naredi.

3.2 Od besed k dejanjem

Raziskovanje in poučevanje potekata v luči iskanja odgovorov na vprašanje, kako arhitektom omogočiti, da delujemo v času negotovosti in zlomov. Kako lahko delujemo ob upoštevanju izrednih podnebnih razmer? Gradbeni sektor je odgovoren za 39 odstotkov emisij ogljikovega dioksida. Kako lahko s pomočjo arhitekture zmanjšamo ogljični odtis in vključimo nove ekonomske modele? Kako lahko delujemo ob upoštevanju prihajajočih množičnih migracij? Kako lahko zagotovimo socialno pravičnost za vse? In končno, na kak način bomo s sredstvi, ki jih imata na voljo arhitektura in urbanizem, ohranjali naša življenja kot družba in življenje vsakega posameznika? Kako je arhitektura prepletena s temelji in procesi živega in neživega, človekom ter živim in neživim okoljem?

3.3 Odgovor na nepravičnost je vključujoča arhitektura

Arhitekturo in urbanizem razumemo kot kompozicijo, ki komponira s tem, kar in kdo in kaj je že tam. Zavedamo se, da arhitektura nikoli ne izhaja iz tabule rase, temveč deluje v kompleksni, transverzalni in veččasovni resničnosti, v kateri sodeluje več akterjev. Raziskujemo strategije, s katerimi bi v urbani razvoj vključili tudi tiste, ki so bili spregledani. To vključuje ozaveščanje o spolno, rasno in statusno pogojenih režimih oblikovanja prostora ter njihovih kapitalističnih temeljih.

3.4 Ozaveščanje o vplivu projektnih in prostorskih odločitev

Arhitektura in urbanizem sta aktivna družbena in kulturna vektorja. Da bomo arhitektke in arhitekti ter urbanistke in urbanisti pri svojem delu lahko realizirali tisto kreativno zmožnost, ki jo arhitektura in urbanizem nosita v sebi, je treba naše delo vedno znova teoretsko osmišljati. Pri tem razvijamo zmožnost kritičnega razumevanja in s tem tudi preoblikovanja našega sveta – danes je to svet, ki ga obvladuje tržno instrumentalna logika in ki človeka nagovarja kot potrošnika – v svet, ki nagovarja in podpira človeka v njegovi zmožnosti samostojnega mišljenja.

3.5 Transdisciplinarni pristop

Poleg osredotočanja na arhitekturo kot avtonomno védnost se naše discipline lotevamo s temeljnim transdisciplinarnim pristopom. Mesto, arhitekturo, javni prostor, ceste, pokrajino ali infrastrukturo želimo obravnavati kot v celoti vpete v procese živega, človeškega, živalskega in rastlinskega, skratka vseobsegajočega okolja. V arhitekturi se moramo danes, tako kot v vsaki disciplini, najprej in predvsem na novo vprašati o temeljih, ne le naše discipline, temveč tudi družbe in življenja kot celote.

3.6 UL FA vztraja pri akademskem in odprtem študijskem okolju

Noben sistem ne more delovati, če si ljudje, ki ga sestavljajo, ne delijo vsaj osnovnih skupnih prepričanj. Zgolj skupni interesi niso dovolj za uspešno delovanje. Med protagonisti mora priti tudi do uskladitve na vrednostni in intuitivni ravni, sicer sodelovanje ne steče gladko in socialna vez se ne vzpostavi. In prav dvojec destilacije skupnih prepričanj in okrepljene socialne vezi bi lahko bil program za naše pedagoške ekipe, predmete in seminarje, pa tudi za našo skupnost kot celoto, skupaj s študentkami in študenti. Odgovornost za akademsko okolje pa je seveda predvsem na nas, profesoricah in profesorjih.

Vizija fakultete

Najvišja kakovost in aktualnost študijskega programa

Fakulteta skrbi za študijsko odličnost in visoko stopnjo zaposljivosti svojih diplomantov ter hkrati vzpostavlja mehanizme stalnega posodabljanja študijskega okolja.

Družbena kritičnost ter pomen arhitekture in urbanizma

S svojim družbeno aktivnim delovanjem prispeva k sooblikovanju globalne bivalne kulture kot etične prostorske prakse ter k pomenu in razumevanju posegov v prostor v širšem družbenem kontekstu.

Aktivno sodelovanje z okoljem

Fakulteta sodeluje z lokalnimi skupnostmi in gospodarstom, s poudarkom na raziskovalnih in praktičnih rešitvah.

Mednarodna prepoznavnost

Fakulteta sodeluje s številnimi mednarodnimi inštitucijami in združenji. Svojo prepoznavnost v mednarodnem okolju nadgrajuje z umetniškimi in raziskovalnimi projekti.

Sodobna prostorska in informacijska infrastruktura

Fakulteta s stalnim nadgrajevanjem informacijskega okolja in postopno prostorsko reorganizacijo, izboljšuje pogoje študija ter umetniškega in znanstvenoraziskovalnega dela.

Študent Fakultete za arhitekturo se s poklicem arhitekta in urbanista spoznava preko študijskih programov ter praktičnega dela v seminarjih in na različnih projektih.

Odnos s stroko pa študent goji v udeleževanju na ekskurzijah ter aktualnih dogodkih znotraj in zunaj sveta fakultete.

Področja delovanja