Veliko stanovanje, velika skupnost

Magistrska naloga predstavlja idejo o sodobnem modelu skupnostnega bivanja mladih oseb in družin v urbanem okolju, kot je Ljubljana. Bivanje je temeljna človekova pravica. Bivati pomeni obstajati in funkcionirati v prostoru. Urbani prostor in njegovo načrtovanje v veliki meri vpliva na človekovo obnašanje in lahko precej vpliva na kakovost bivanja. Kakovostno okolje je tisto, ki se nenehno prilagaja potrebam ljudi, ki ga uporabljajo. To pomeni, da je pri načrtovanju večji poudarek na človeku v prostoru, ter na viziji o zagotavljanju trajnostnih, zdravih in živahnih okolij. Pri tem je treba usmeriti pozornost na zviševanje družbene trajnosti, ki je bistvena za vzpostavitev enakih priložnosti in dostopnosti za vsako družbeno skupino. Reševanje teh vprašanj zahteva tudi funkcionalno mestno in stanovanjsko politiko ter nove vizionarske ideje. Umik ljudi v skupnosti je pozitiven pojav, ki spodbuja družbeno trajnost in dostopnost za vse družbene skupine. Bivanje v skupnosti pozitivno vpliva na kakovost družbe s spodbujanjem medsebojne pomoči, sodelovanja in razumevanja. Trajnostno načrtovanje vključuje tudi razmislek o potrebah mladih ter oblikovanje zdravih in kakovostnih okolij za bivanje za njih. V prvem delu naloge, se osredotočam na koncepta bivanja v skupnosti, s tem, da najprej definiram pojem »bivanje«, nato pa opišem vse oblike bivanja, ki jih danes poznamo. Naprej razvijam samo oblike skupnostnega bivanja in razložim njihov razvoj v evropskem kontekstu skozi zgodovino do danes. V drugem delu raziskujem razvoj stanovanjske gradnje v Ljubljani po drugi svetovni vojni do danes. Skupnostno bivanje je v času jugoslovanske socialistične vlade imelo povsem drugačno obliko kot v ostalih evropskih državah. Stroka/družba se je ukvarjala, kako skozi kakovostna stanovanja, graditi na boljši družbi. Večina teh stanovanj je še danes zelo kvalitetnih, glede na zasnovo. Po osamosvojitvi se je stanovanjska politika spremenila, gradnja se je zmanjšala in ideja o skupnosti je izginila. Stanovanjsko vprašanje je bilo obravnavano kot gospodarsko, ne pa družbeno vprašanje. Ta raziskava odpira temo o sedanji stanovanjski politiki v Ljubljani, ki jo, v nadaljevanju, povzamem s temeljito analizo stanovanjske problematike v Mestni občini Ljubljana (MOL). Iz podatkov analize so razvidne, negativne posledice političnih dejanj. Popolna ignoranca problema s strani vlade ali delne rešitve so povzročili razpršeno gradnjo, rast cen, negotov in drag najem, pomanjkanje dostopnih stanovanj, ipd. Pozornost je usmerjena k mladim, ki se soočajo s številnimi težavami na stanovanjskem področju in se znajdejo v času izjemne nestabilnosti na vseh ravneh, kar ovira njihovo ekonomsko neodvisnost. Sklepamo da je stanovanjska kriza mladih v resnici bivanjska kriza, saj je bivanje temeljna človekova pravica in dostop do lastnega prebivališča njena bistvena komponenta. Po vseh analizah in preučevanju problemov izberem lokacijo znotraj Mestne občine Ljubljana, ki se nahaja v bližini mestnega središča ob Tržaški cesti. Na tej lokaciji, predlagam zasnovo projekta, ki naj bi učinkovito prispeval k reševanju omenjene problematike. Torej, predlagam idejno zasnovo skupnostnih stanovanj za mlade in mlade družine. Pri tem bodo glavni cilji upoštevanje načel trajnostne in racionalne gradnje, ustvarjanje raznolikega in povezanega javnega prostora – kot novo središče skupnosti, dogajanja in bivanja mladih. Poudarjam pomen skupnosti in skupnih prostorov, ki bodo odprti za celotno sosesko. Hkrati pa si želim zagotoviti višji bivalni standard za posamezne bivalne enote, ki bo presegal minimalne tehnične zahteve za gradnjo stanovanj. S soustvarjanjem in deljenjem skupnih vizij, ki prispevajo k dobrobiti celotne družbe, verjamem, da smo sposobni kot družba najti ustrezne metode za reševanje trenutne stanovanjske krize.