Ni prostora za starce?
Idejna zasnova novih tipologij bivanja za starejše na neizvedenem delu projekta ureditve območja Tovarne Rog v Ljubljani

Po medijski izpostavitvi problematike premajhnih kapacitet v domovih za starejše med epidemijo novega koronavirusa, se pojavi vprašanje, kje in kako naj bi gradili bivalne prostore za starejše? Sta trenutna modela bivanja v obliki oskrbovanih stano­vanj in institucionalnih domov za starejše res najbolj primerna in optimalna? So lokacije na obrobju mest res najbolj primerne za starostnike zaradi dostopnosti z avtomobili?

Magistrska naloga raziskuje potenciale vpeljave novih načinov bivanja in vključevanja starostnikov, kot odraz umestitve doma za starejše občane v središče mesta. Bi bilo smotrno razpršiti pod­porni program, potreben za delovanje doma, v ožjo okolico in na ta način preplesti mestno sosesko s socialno-varstvenim pro­gramom?

Naloga razišče prednosti in pomanjkljivost obstoječega načina vključevanja starostnik v varstvene zavode, dejanske potrebe sta­rostnikov zaradi spreminjanja ustroja družbe in starajoče se de­mografije v Sloveniji in poskuša ponuditi odgovor na pojav pol­no-samostojnih a osamljenih starostnikov. Ljudi, ki so ostali brez primarnega socialnega kroga, živijo v finančno nevzdržnih bivan­jskih razmerah in so popolnoma zmožni skrbeti zase, zahvalju­joč fizičnemu in psihičnemu zdravju. Vpelje nov model bivanja, imenovan skupnostno bivanje starejših, s posameznimi enotami, ki zagotavljajo vsakemu uporabniku določen nivo zasebnosti, vsi družabni in dnevni prostori pa so skupni, kjer se povezuje, si pomaga in se druži skupaj 12 prebivalcev bivalne skupine.

Združeno z obstoječima modeloma, oskrbovanimi stanovanji in domom za starejše občane, se v središču mesta vzpostavi nov bi­vanjski center starejših. Zaradi zagotavljanja vključevanja stare­jših in preseganja stigem z javnim podpornim programom, kot pritiče središčni lokaciji, se vzpostavi na območju nekdanje to­varne Rog, kjer sedaj domuje prenovljeni Center Rog, podporni program, ki postane atraktor za zunanje obiskovalce, in dopol­nitev možnosti kulturne produkcije na območju, kot glavnega katalizatorja integracije marginaliziranih skupin v družbo.

Namesto predvidenega dizajnerskega hotela in novih nadstan­dardnih stanovanj, se območje preobrazi v družabno stičišče z bogato gostinsko ponudbo v obliki open source platforme ki­oskov ponudnikov prehrane in skupne mestne jedilnice, tremi modeli bivanja za starejše v nadstropjih in odprtim, javnim prit­ličjem, ki ponuja od servisa koles, frizerskega salona, delavnic in učilnic, kjer se starostniki učijo novih znanj ali pa svoja prenašajo na naslednje generacije, dnevno-varstvenega centra za okoliške otroke in mladostnike, otroškega igrišča in rekreativnih športnih površin.

Na novo zasnovano območje tako prevprašuje prostore, ki smo jih namenili starejšim, kot odsluženim članom naše družbe, ko niso več sposobni ustvarjati družbenega ali materialnega kapitala. Res ni prostora za starce? Ali ga zgolj “pozabimo” ustvariti?