Skoči na glavno vsebino

Planinski raj 2.0 : teoretski razmislek o prihodnosti planšarskih stavb na primeru Planine pod Mišelj vrhom

Študijski programi
Enoviti magistrski študijski program druge stopnje Arhitektura (EMŠA)
Študijsko leto
2025/26

Visokogorske planine Julijskih Alp se srečujejo z izgubo vloge. Zakaj obnavljati v svetu, ki propada? Ali je lahko vzdrževanje objekta integrirano v njegovo izdelavo? Kdo bo skrbel za planinski raj in komu bo dostopen? Ali je samota (prostorski) privilegij? Kakšna je cena tišine?

Visokogorske planine Julijskih Alp se zaradi opuščanja kmetijske rabe prostora srečujejo z izgubo svoje vloge. Še hitreje, kot se zaraščajo planine in propadajo stavbe ter izginjajo planine, propada nesnovna kulturna dediščina znanja o obnovi in gradnji stanov. Prvi del naloge zajema mapiranje prostorskega, družbenega in strukturnega vidika planin v sodobnosti, merjenje in dokumentiranje obstoječih stanov ter zbiranja znanj o obnovi in gradnji le-teh, bodisi skozi literaturo bodisi kot skozi pogovore s še živečimi uporabniki planin.

Propad planin spremlja romantično vrednotenje in razumevanje podobe planin ter njihove vernakularne arhitekture. Zaslepljenost s formo kot reliktom nostalgične (preminule!) preteklosti uklešča vključevanje planin in objektov v sodobnost. Kompleksno večdimenzionalno preteklost splošči v ikono. Bohinjski stanovi na kobile se niso razvili zgolj iz ene same funkcije, niti niso nastali kot tipska celota. Ne gre za specifično kmetijski objekt, temveč tipološko prilagoditev na teren, zmožnosti gradnje in dostopne materiale. Naselja v planinah so materializiran dokaz, da obstaja skupna želja. Reprezentirajo skupnost. Ne samo, da jo reprezentirajo, ampak ji pripadajo kot skupen projekt. Da pa bi obstali v prostoru kot dokaz družbenega projekta so potrebni napori. Ne samo obnovitveni napori, temveč predvsem upravljavski napori. V določenih primerih že propadlih planin, z ozirom na okoljske in gospodarske pogoje, ni smotrno revitalizirati. Naloga raziskuje (z)možnost arhitekturne intervencije pri ohranjanju objektov, kajti izguba pomena in vloge prostora za človeka je prostorski problem, na katerega arhitektura lahko odgovarja na arhitekturi lasten način mišljenja – z emanacijo (prikazovanjem) novih možnih realnosti prostora planin. S prikazovanjem planin, ki bodo ponovno odgovarjale na bivanjske probleme – tokrat sodobnega človeka, razpetega med idealizmom in soočanjem z minljivostjo.

Ob raziskovanju problematike sem pogosto naletela na enostranske rešitve, ki so se naslanjale zgolj na en njen vidik. Da bi se izognila ponovitvi banalnih posploševanj, idealiziranj ter pretiranih poenostavitev, sem bralca želela seznaniti s celovitim pregledom problematike, tako v širokem časovnem, družbenem kot tudi celotnem alpskem loku, saj nikakor ne gre za izolirano problematiko. Za lažjo berljivost teksta so tako podatki, ki so pomembni za širšo sliko, a ne ključni za arhitekturno nalogo, zapisani v tem formatu.