KRATER+ : idejna zasnova prostorov skupnosti kot strategije za umeščanje samoniklih urbanih ekologij znotraj prakse urbanizma na primeru območja Krater v Ljubljani

V času naraščujočih podnebnih izzivov, izgube biotske raznovrstnosti in pospešene urbanizacije je potreba po etičnih prostorskih preobrazbah vse bolj nujna. Sodobna urbanistična praksa pogosto ne najde rešitev proti prekomerni porabi zemljišč, gradbeni špekulaciji ter poglabljanju družbeno-okoljskih neenakosti, ki jih razvojni modeli neomejene rasti povzročajo. Tako urbanistične kot oblikovalske prakse so zato postavljene pred izziv ustvarjanja bolj vključujočih načinov prostorskega planiranja, upravljanja in oblikovanja s prepoznavanjem prisotnosti več-kot-človeških skupnosti.

Iskanje novih načinov delovanja je obravnavano skozi tri merila: planetarno, mestno in lokalno, pri čemer spoznanja na vsaki ravni tako informirajo kot oblikujejo tista na drugih ravneh.

Naloga najprej v kontekstu planetarnega predstavi teoretični okvir, ki spodbudi k ponovnemu razmisleku o odnosih med človekom in naravo kot dinamičnih in medsebojno povezanih, v odmiku od dominacije in ekstrakcije k skrbi, odgovornosti in sobivanju.

V nadaljevanju se naloga osredotoči na potencial samonikle narave v mestih, ki jo prepoznam kot gonilo ekološko-kulturne regeneracije ter grajenja odpornosti in diverzitete mest. V središču je obravnava zelenih prostorov skozi soočenje dveh prostorskih paradigem: na eni strani uveljavljenih prostorskih praks mesta Ljubljana, na drugi pa alternativnih pristopov, ki predlagajo nove načine sodelovanja z urbano naravo – imenujem jih transformativne prostorske prakse.

Na primeru območja Krater v Ljubljani je preizkušena ena od možnih strategij za vključevanje samoniklih ekologij v mestne ureditve. Krater+ kot novi skupnostni center predstavlja naslednjo razvojno fazo tega območja, pri čemer vzpostavlja nove odnose s širšim mestnim prostorom ter hkrati podpira vrednote obstoječega ekosistema. Projekt raziskuje potenciale ponovne uporabe, pri čemer vključuje obstoječi material mesta ter tako postane materialni eksperiment, zmožen odzivanja na vsakršne dane materialne razmere in potrebe. Projekt ne dojema začetka in konca kot stroge meje, vendar je zasnovan kot ogrodje, ki podpira naravo nenehnega presnavljanja prostora.