Ekologizacija arhitekturne prakse

Magistrsko delo zarisuje transdisciplinaren koncept ekologije, ki presega njeno klasično razumevanje kot ozko definirane znanstvene discipline in jo razume kot splet trojega – okoljske, mentalne in socialne ekologije. Naloga ekologijo obravnava kot miselno orodje za kritiko in transformacijo ustaljene arhitekturne prakse in to transformacijo imenuje ekologizacija arhitekture. Bistvo tega pristopa ni v razvijanju nove metode projektiranja, temveč v spremembi razumevanja odnosa med ekologijo in arhitekturo, ki arhitekturno prakso vključuje v kompleksno ekološko soodvisnost z drugimi dejavniki in praksami in jo, v nasprotju z idejo arhitekture kot prostora oziroma ozadja obravnava kot aktivno participativno silo, ki s snovjo upravlja preko prostorskih konfiguracij. Poudarek naloge je na mišljenju tega aktivnega preoblikovanja materialnega okolja, ki se opira na dva osrednja Deleuzova koncepta gubanja in postajanja, s katerima ekološko arhitekturo opredeljujemo kot dinamičen in procesualen sistem. Naloga razvija koncept ekologizacije kot politično, etično in okoljsko nujnost, ki zahteva radikalno preoblikovanje arhitekture in se zoperstavlja antropocentričnim in tržnim paradigmam ter razume arhitekturo tudi kot politično orodje za preoblikovanje odnosov med grajenim okoljem, naravo in družbo.