Arhipelag skupnosti : arhitekturna zasnova trajnostnega bivanja skozi reaktivacijo suburbanih tkiv v občini Ig

Magistrsko delo raziskuje možnosti preobrazbe razpršenih suburbanih struktur v občini Ig v nove oblike skupnostnega bivanja. Izhodišče predstavlja kritika obstoječega stanovanjskega modela, zasnovanega na individualni lastnini in prostostoječih hišah, ki so prostorsko neučinkovite ter prilagojene zastarelemu konceptu nuklearne družine. V času družbenih, okoljskih in ekonomskih kriz se pojavlja potreba po novih, bolj vključujočih in trajnostnih modelih bivanja, ki temeljijo na deljeni infrastrukturi, skupni rabi prostora in povezanosti z lokalnim okoljem.

Povdarek je na prostorskih vrzelih in prezrtih območjih, degradiranih objektih, zapuščenih hišah, razdrobljenih zemljiščih in robnih prehodih med naselji in krajino. Ta mesta so obravnavana kot potenciali za ponovno aktivacijo prostora in vzpostavitev novih bivalnih modelov. Namesto gradnje novih struktur predlagam postopno prenovo in ponovno uporabo obstoječega, kjer arhitektura deluje kot orodje socialne regeneracije ter vzpostavlja pogoje za skupnostno delovanje, samooskrbo in ekološko odgovorno sobivanje.

Oblikujem model trajnostnega, medgeneracijskega bivanja, ki povezuje prostorsko, družbeno in ekonomsko raven. Arhitektura ni razumljena le kot grajena forma, temveč kot infrastruktura skupnosti, kot proces, ki preoblikuje individualno v skupno ter spodbuja ponovno razmislek o vprašanju: kako živimo skupaj?